Slovensko stališče se ni spreminjalo, podpiramo takojšnje zniževanje dolga, uvedbo reform – predvsem teh, ki so zapisane v Načrtu za okrevanje in odpornost ter vplivajo na javnofinančno vzdržnost. Menimo, da je potrebno odpraviti napake, ki so se pojavile v preteklosti, ko se je zahtevala prevelika oziroma prehitra fiskalna konsolidacija, ki lahko povzroči znižanje gospodarske aktivnosti. Pravila so pomembna, a morajo biti uresničljiva in morajo upoštevati dosedanje izkušnje ter sposobnost manjših ekonomij.

Bistvo novih fiskalnih pravil bo osredotočenost fiskalne politike na srednjeročno obdobje brez letnih spreminjanj poti, obveze bodo morale biti realne in potrjene tudi na ravni Evropske unije (reforme, ki omogočajo  letno zniževanje izdatkov). To pomeni, da bomo morale države pripraviti strukturni fiskalni načrt za štiri leta, pri čemer bo imela vsaka država varovalko v obliki zgornje meje rasti izdatkov.

Največ razprav je bilo o tem, kakšne morajo biti dodatne varovalke, ki bodo omogočile vzdržne javne finance in hkrati omogočile investicije. Govorimo o dodatnih omejitvah, ki naj bi letno povečale zahtevano zniževanje primanjkljaja in dolga posameznih držav. O natančnih definicijah in vrednostih varovalk še poteka pogovor. Hkrati poteka intenzivna razprava o merjenju letnega znižanja primanjkljaja, ko je država nad primanjkljajem treh odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Tukaj je vprašanje, ali se ta meri v strukturnem saldu ali v strukturnem primarnem saldu, torej ali so v saldu upoštevane tudi obresti, ki jih država plačuje za svoj dolg.

Najnovejši predlog ima različne fiskalne zahteve za države glede na njihovo začetno stanje dolga (nad ali pod 90 odstotkov BDP) – torej višje zahteve za države z visokim dolgom.  

Slovenija zagovarja, da morajo nova fiskalna pravila omogočiti postopno konsolidacijo, ki bo omogočila tudi investicije. Za večjo postopnost bo potrebno izvesti tudi strukturne reforme.