Računalniška učilnica na osnovni šoli Janka Padežnika v Mariboru je velika in svetla. Na šoli so jo uredili hkrati s sosednjo novo knjižnico leta 2019. Lani je šola praznovala 145 let. V šolo hodi nekaj več kot 500 učenk in učencev. V računalniški učilnici je deset miz s po tremi stoli in na vsaki mizi so trije monitorji. Povsod so priročniki Internetna varnost in Spletna varnost.

V računalniški učilnici sedi osem deklet različnih starosti, od 5. do 9. razreda, vsaka za svojim računalnikom. So udeleženke programa za usposabljanje otrok in mladih za krepitev digitalnih kompetenc ter spodbujanje in promocijo naravoslovnih in tehniških poklicev DigitRože, ki ga sofinanciramo. Kar takoj je treba reči, da je projekt tu dal odlične rezultate. Nekatera od teh deklet niso znala računalnika niti prižgati, ko so prišla prvič.

Začeli so 25. oktobra letos in imajo kar natrpan urnik. Usposabljanje je dvakrat na teden po tri ali štiri šolske ure (brez odmora), in to popoldan, po pouku. To je njihovo šesto, predzadnje srečanje. Prsti so še od flomastrov in črnila, ko že dirkajo po tipkovnicah. Naučile smo se pošiljati elektronsko pošto, vpisati v elektronsko učilnico in pošiljati domače naloge, pisati in oblikovati v wordu, uporabljati powerpoint, pomembno je, da po aplikacijah, kot sta tiktok ali snapchat, ne pošiljamo svojih podatkov niti fotografij … učiteljica Mateja, si zelo dober učitelj, lep pozdrav, Suela.

Pozdravljeni, naučila sem se kako narediti PowerPoint, kako uporabiti Word, kako dati nalogo prek spletne učilnice in pošiljati elektronsko pošto. Imela sem se fajn. Učiteljica je bila zelo prijazna. Lep pozdrav, Hava

Zdaj pa boste napisale recept in mi ga poslale po mailu. Želim, da spreminjate velikost in barve črk, sestavine naj bodo v tabeli, postopek opišite, nič copy-paste, priložite fotografijo, da bom vedela, kako mora izgledati, recept pa naj naj bo tak, da ga bom lahko uporabila v kuhinji, saj veste, da rada kuham, reče Mateja. Ne pozabite, fotografije zmeraj raztegujemo po diagonali.

Mateja dobi zgledno napisane in opremljene recepte za vloženo papriko, lazanjo, pasulj, sarmo, torto iz leče, testenine z zelenjavo in mesom, veganske palačinke in albansko tradicionalno pito »flija«, ki se tri ure peče »pod peko« oziroma v saču.

Zdaj, ko smo končale z recepti, pa pojdite na google, tam poiščite moška z imeni Ivan Cankar in France Prešeren – Mateja zapiše imeni tudi na tablo – in o njiju napravite predstavitev v powerpointu – samo pomembni podatki, vsaka prosojnica ima lahko deset besed, manj je več, ko delamo take reči, kar stisni, miška te ne bo ugriznila, veselo na delo, spodbuja Mateja.

Medtem Anja Senekovič Korat obzirno hodi od mize do mize in zadržano svetuje – morda poskusiš takole, kaj pa tisto, če ne bo šlo, se boš pač vrnila – ter prepušča iniciativo učenkam. Anja dela na Andragoškem zavodu Maribor, ki je imel lani sto let. V tem času je skozi njihova izobraževanja šlo skoraj milijon ljudi. Na zavodu Anja v glavnem računalniško izobražuje starejše, večinoma nad 60 let, najstarejši udeleženec pri njej je imel 90 let. Anja je veliko tudi na terenu, ker zavod poleg Maribora z izobraževanji in usposabljanji »pokriva« še Ruše, Pesnico in Lenart.

V posamezni skupini starih je osem udeležencev. Skupine so heterogene, več pa je žensk. Začnejo pri osnovah: sestavni deli računalnika, tipkovnica, levi in desni klik na miški, vodenje miške po zaslonu, velikost pisave, struktura dokumenta … in nadaljujejo do elektronske pošte in brskanja po spletu. Najbolj jih zanimajo uporabne in koristne reči, dostop do zdravnika, vozni redi, vremenske napovedi, recepti … Potem napredujejo do uporabe ključka, tudi digitalne identitete in aplikacij na mobilnih napravah, če je čas. Začetni tečaji trajajo po navadi 20 ur. Včasih kdo potrebuje še nekaj individualne dopolnitve. Na zavodu imajo za to poseben prostor, ki mu pravijo središče za samostojno učenje, SSU.

Tako kot pri dekletih kot pri starejših je ogromna razlika med prvo in zadnjo uro, pravi Anja. Opaža pa bistveno razliko med otroci in starejšimi. Medtem ko se mladi takoj zaženejo k miški in tipkovnici, starejše sicer zelo zanima, a k računalniku pristopajo z določenim strahom, kot da bodo vse pokvarili ali kot da bo zaslon eksplodiral, če bodo pritisnili napačno tipko. Na prvih srečanjih so še zadržani, a z vsako uro pridobivajo na samozavesti in »na koncu usposabljanj je to čisto druga zgodba«, pravi Anja.

Vsako leto na zavodu naredijo natančno statistiko izobraževanj in usposabljanj in pravkar so naredili najnovejšo. Anja pravi, da z zadovoljstvom ugotavljajo, da iz leta v leto zvišujejo raven zahtevnosti nalog, kar pomeni, da delajo dobro – in da je to dobro za vse.