Prenovljeni sta bili streha in fasada, hiša je dobila tudi čajno kuhinjo. Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink si želi, da se prenova tu ne bi ustavila, saj bi z ureditvijo prvega nadstropja tako dobili tudi možnost za posodobitev in razširitev muzeja življenja in dela aleksandrink.

Slavnostnega odprtja se je udeležila tudi aleksandrinka Berta Gregorič.

V imenu Ministrstva za kulturo se je odprtja udeležil državni sekretar mag. Marko Rusjan, ki je bil tudi slavnostni govornik.

»Iz naše zgodovine so poznane mnoge zgodbe moških, ki so odšli v tuje dežele zaradi nuje po zagotovitvi sredstev za preživetje družine in drugih domačih. Pri aleksandrinkah se je zgodil obrat med spoloma. Moški so ostali doma in delali na kmetijah, ženske pa so bile prisiljene oditi s trebuhom za kruhom. Včasih tudi sami ne vemo dobro, zakaj moramo nekaj storiti. Včasih se zdi, da kaj ni tako zelo nujno, da je motiv nekje drugje. A ko je velika družina soočena z revščino, z lakoto, s stradanjem, potem izbira postane ne-izbira. Izbiraš lahko le še med iskanjem zaslužka v tujini in stradanjem ter morda celo smrtjo. Ženske iz goriških krajev niso imele izbire. Zapustile so domače, da so lahko rešile sebe, zaživele novo življenje, hkrati pa s tem omogočile preživetje svoje družine. Boleča ločitev je pomenila žrtvovanje, ki si ga dandanes večina težko predstavlja. Težka ločitev je pustila usodne brazgotine pri najranljivejših med nami, med otroci.

A aleksandrinke niso bile deležne le te boleče izkušnje. Njihovo delo in bivanje v tujini je bilo deležno očitkov, da ne živijo po moralnih zapovedih takratnih prevladujočih družbenih vrednot, ki so žensko postavljale v domačo kuhinjo. Samostojno življenje in delo žensk v prvi polovici 20. stoletja namreč ni bilo samoumevno, ravno nasprotno, bilo je prej izjema kot pravilo. V novem mestnem okolju so si same služile kruh in s tem na nek način stopile na bolj samostojno pot.

Še danes pa smo žal priča ljudem, ki so prisiljeni zapustiti svoje domove zaradi vojn, lakote, želje po boljšem življenju. Včasih se nam morda zdi, da se nas to ne tiče. Da so si ljudje sami krivi, da odhajajo v tuje kraje. A ko se nam zgodbe približajo, takrat šele razumemo, da ljudje kdaj preprosto nimamo več izbire. Zato je še toliko bolj pomembno, da se vsi zavzemamo za čim večjo blaginjo v naši družbi, da se zavzemamo za prekinitev sovražnosti in vojn povsod po svetu. Naša dolžnost je, da se zavedamo, da moramo ohranit naše okolje in s tem poskrbeti za naše zanamce, ki se bodo lahko učili iz dediščine, ki jim jo zapuščamo mi in ki so jo zapustili naši predniki, tako kot aleksandrinke,« je v svojem nagovoru med drugim poudaril državni sekretar.