V Bazovici je minister položil venec pred spomenika Bazoviškim junakom na bazoviški gmajni in na tamkajšnjem pokopališču. Na komemoraciji v Rižarni pa je minister zbrane nagovoril in se poklonil spominu na tam preminule s položitvijo venca. Ob tem je tudi položil lovorjev venec na spominsko ploščo slovenskim žrtvam v koncentracijskem taborišču Rižarna.

V nadaljevanju pošiljamo slavnostni nagovor ministra Arčona na spominski slovesnosti v Rižarni. Velja govorjena beseda!

Nagovor ministra Mateja Arčona na spominski slovesnosti v Rižarni

Spoštovani gospe in gospodje, dragi prijatelji.

Spomin je dragocen. Tudi takrat, ko boli. Morda takrat še bolj. Kajti iz bolečine preteklosti se rojeva modrost prihodnosti. Na tem strašnem kraju, kjer so bili mnogi oropani svoje prihodnosti, so tudi sledovi njihove upornosti. Njihove neomajne vere v življenje.

Vedno je ganljivo, pretresljivo brati pisma iz zaporov in jetniških taborišč, iz frontnih linij in izgnanstva. V teh pismih je seveda veliko trpljenja in žalosti, ampak koliko je luči! Koliko nežnih misli za mamo, za dekle ali fanta, za domače gozdove in reke, za košček modrega neba. Koliko je načrtov za lepši, svobodnejši čas.

Dragi in spoštovani, zgodovina nam je ničkolikokrat pokazala, da tudi v najbolj temnem blatu nasilja in nečlovečnosti vzklijejo semena upanja. In zato, zaradi teh pisem zaljubljenih mučenikov, zaradi vseh tu prezgodaj končanih življenj, danes nimamo pravice do brezupa. Nimamo pravice do pesimizma. Dolžni smo verjeti: v Evropo, v demokracijo, v humanizem. In dolžni smo delati po svojih najbolj močeh, da seme upora proti nacizmu in fašizmu, seme, ki je vzklilo v mogočno evropsko drevo, rodi sadove tudi za naslednje generacije.

Prijatelji, to moramo biti. Sosedje  in ne drug drugemu vrag, kot poje Prešeren v slovenski himni. Verjamem v prihodnost miru in verjamem v prihodnost odprtih meja. Upam, da verjamete z mano.

Naj bo žrtvam, naj bo borcem za svobodo večna slava.

Hvala.