Na posvetu je bilo predstavljeno področje, ki ureja pripravljenost in odziv na požare v naravnem okolju, kot to določajo predpisi s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, Državni načrt zaščite in reševanja ob velikem požaru v naravnem okolju, opazovanje, gašenje z zrakoplovi, sistem Videokras ter področje ozaveščanja prebivalcev, ki ga izvaja Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Predpisi s področja varstva pred požarom urejajo tudi ukrepe varstva pred požarom v naravnem okolju. V nadaljevanju posveta je bilo predstavljeno izvajanje Uredbe o varstvu pred požarom v naravnem okolju in izkušnje ter ugotovitve nadzora nad izvajanjem te uredbe.

Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju določa ukrepe varstva pred požarom v naravnem okolju in dodatne ukrepe varstva pred požarom ter opazovanje in obveščanje ob razglašeni veliki in zelo veliki požarni ogroženosti naravnega okolja. Ureja ureditev kurišč in drugih preventivnih organizacijskih ukrepov varstva pred požarom pri kurjenju v naravnem okolju. Glede naravnih nenevarnih materialov, ki nastajajo v kmetijstvu ali gozdarstvu in se uporabljajo pri kmetovanju ali v gozdarstvu, ki se jih lahko kuri znotraj kurišč, se uredba navezuje na predpise, ki urejajo odpadke. Da bi obrazložili termine, ki jih urejajo predpisi drugih ministrstev, predvsem v zvezi z nenevarnimi naravnimi materiali, ki nastajajo v kmetijstvu ali gozdarstvu in se uporabljajo pri kmetovanju ali v gozdarstvu, so bili k sodelovanju na posvetu povabljeni predstavniki vseh ministrstev, pristojnih za predpise s področja varstva okolja, odpadkov, kmetijstva in gozdarstva, ki tudi urejajo ali omejujejo kurjenje materialov in snovi na prostem, tudi v naravnem okolju.

V zvezi s kurjenjem naravnih nenevarnih materialov, ki nastajajo v kmetijstvu ali gozdarstvu in se uporabljajo pri kmetovanju ali v gozdarstvu, so predavatelji s pristojnih ministrstev udeležencem posveta predstavili trenutno stanje predpisov z njihovega področja, ki posegajo oziroma urejajo ali prepovedujejo kurjenje materialov in snovi. Nekateri predpisi izhajajo tudi iz evropskih direktiv.

Predstavnica Ministrstva za okolje, podnebje in energijo je na podlagi Uredbe o odpadkih predstavila problematiko kurjenja odpadkov na prostem. Bistveno je ločevanje med naravnimi nenevarnimi materiali in odpadki. Po definiciji je odpadek vsaka snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. Uredba o odpadkih v 10. členu izrecno določa, da je kurjenje odpadkov na prostem prepovedano. Določa tudi izjeme za njeno uporabo, in sicer se za slamo in druge naravne nenevarne kmetijske ali gozdarske materiale, ki se uporabljajo pri kmetovanju, v gozdarstvu ali za pridobivanje energije iz takšne biomase s postopki ali metodami, ki ne škodujejo okolju ali ogrožajo zdravja ljudi, uredba ne uporablja. Postopanje je odvisno od tega, kdaj se določena snov ali predmet obravnava kot odpadek. Za presojo, ali je neka snov ali predmet odpadek, je odločilen namen njenega imetnika. Če se kuri snov ali predmet, ki ga njegov imetnik namerava zavreči (ne želi več imeti), se takšna snov šteje za odpadek. Za razlago predpisov, ki to urejajo, je pristojno Ministrstvo za podnebje, okolje in energijo.

Predstavnik Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je predstavil pogoje za dopustnost/nedopustnost kurjenja naravnih nenevarnih materialov, ki nastajajo v kmetijstvu ali gozdarstvu in se uporabljajo pri kmetovanju ali v gozdarstvu in ki izhajajo iz predpisov s področja kmetijstva in gozdarstva. Če je s temi predpisi dovoljena neka uporaba (kurjenje) lesa/rastlin, ne gre za kurjenje z namenom znebiti se te snovi/materiala, ampak za koristno uporabo v kmetijstvu/gozdarstvu, dodaten pogoj je tudi, da taka uporaba ne škoduje okolju ali ogroža zdravja ljudi. V teh primerih kurjenje ni postopek ravnanja z odpadki. V kmetijski proizvodnji je sežig ostankov rastlinske proizvodnje naravnega izvora (naravni nenevarni materiali) kmetijsko opravilo/način obdelave kmetijskega zemljišča, ki se izvaja z namenom pridobivanja pepela iz tega materiala, pepel pa se v nadaljevanju uporablja kot dopustno sredstvo za gnojenje oziroma zagotavljanje trajne rodovitnosti tal.

Glede regijskih centrov za obveščanje je bilo pojasnjeno, da noben veljavni predpis ne določa obveznosti občanov o prijavi in obveščanju o namenu kurjenja na prostem, vendar so nekateri župani to določili z občinskimi odloki. Javljanje informacij občanov na regijske centre za obveščanje o namenu kurjenja ne pomeni, da je s tem občan pridobil dovoljenje za izvršitev namena. Prav tako regijski centri za obveščanje niso pristojni za dajanje informacij občanom, kaj se lahko kuri.