Otvoritve svetovnega kongresa se je udeležila Vesna Marinko, generalna direktorica Direktorata za javno zdravje. Prisotne je pozdravila z besedami: »Dokler diham, upam, je zapisal rimski govornik Cicero v pismu svojemu obupanemu prijatelju. Upanje za prihodnost, upanje v kritičnih trenutkih - da obstajajo pomoč in razlogi za življenje. Upanje nam daje smisel in nas motivira za vsak naslednji korak. Dokler je upanje, lahko preživimo in kot pravi slovenski pregovor: »Upanje umre zadnje.«

Tudi tema letošnjega dneva preprečevanja samomora je upanje, ali »obuditi upanje z dejanji« (angleško Creating Hope Through Action). Kako lahko obudimo to upanje? Vsak posameznik lahko v svojem okolju spregovori o lastnih stiskah. Pokažimo medsebojno razumevanje, pristopimo k osebi, z njo vzpostavimo komunikacijo. Lahko sprožimo pogovor z nekom, ki je izgubil bližnjega zaradi samomora in prispevamo  k temu, da bi se vsak, ki trpi, zavedel, da na tej poti ni sam. S temi dejanji lahko zmanjšamo stigmo iskanja pomoči, javno stigmo in samostigmo duševnih težav in motenj«.

Podatki kažejo, da Slovenija sodi med države, ki so zaradi samomora bolj ogrožene. Samomor je javno zdravstveni problem od poznega otroštva, količnik samomora pa je visok med starejšimi. Gledano po desetletjih, se je stopnja samomora nekoliko znižala in se zopet zvišala. Kljub temu, da je od leta 1997 opazen postopen upad samomora, smo še vedno nad evropskim povprečjem. Tudi posledice epidemije covid-19 so se dotaknile prav vseh ter pustile dolgo senco na duševnem zdravju posameznikov in družbe v celoti.

Dejavniki tveganja za samomor so številni in so v zapleteni interakciji. Med njimi je tudi škodljiva raba alkohola, ki predstavlja enega glavnih preprečljivih dejavnikov tveganja za samomor. »Zato je potrebno aktivno prepoznavanje tveganja za samomor, kar mora biti sestavni del obravnave v okviru zdravstvenih služb«, je povedala Marinkova in nadaljevala: »Da bi oseba v stiski prejela pomoč, ki bi ji lahko rešila življenje, je pomembno povečanje dostopnosti pomoči, vzpostavitev skupnostnega pristopa in sodelovanje med službami«.

V Sloveniji smo naredili pomemben korak naprej na tem področju; implementiramo Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018 – 2028, ki prinaša ustreznejšo organizacijo služb in storitev na področju duševnega zdravja, predvideva zgodnjo identifikacijo ogroženih oseb, zagotavljanje dostopnosti do pomoči in obravnavo samomorilno ogroženih.

»Resolucija prinaša okrepljeno vlogo zdravstvenih domov, v katerih se vzpostavlja mreža centrov na področju duševnega zdravja v multidisciplinarnih centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter centrih za duševno zdravje odraslih oziroma starejših,« je razložila Marinkova. Centri se povezujejo s službami s področja socialnega varstva, izobraževanja in drugimi izvajalci na področju duševnega zdravja v lokalnem okolju.

»Naš ključni izziv je prav zgodnja prepoznava in pomoč, ki pomaga bolj učinkovito in preprečuje dolgotrajne posledice duševnih motenj za posameznika, družino in za družbo«, je poudarila Marinkova in dodala: »Ministrstvo za zdravje posveča tej problematiki posebno pozornost tudi z rednim sofinanciranjem programov za otroke in mladostnike ter odrasle v različnih okoljih«.

Nagovor je zaključila z besedami: »Veseli me, da smo se ob priložnosti Svetovnega kongresa zbrali v takem številu in iz vsega sveta! Iz srca se zahvaljujem vsem, ki s svojim delom prispevate k uresničevanju ciljev na tem področju in pričakujem, da nam bodo dogodki, kot je to pomembno znanstveno srečanje, dali spodbudo in motivacijo, da bomo pri ukrepanju še uspešnejši«.