Spodaj objavljamo slavnostni nagovor ministra. Velja govorjena beseda.

Slavnostni nagovor ministra Mateja Arčona na Dnevi Kobilarne Lipica

Spoštovani zaposleni v Lipici, dragi vsi, ki ste se odločili to sončno septembrsko soboto preživeti v enem najlepših koščkov Primorske in Slovenije. Vesel sem, da sem tu. Nazadnje sem Lipico obiskal ob koncu lanskega leta, na siv zimski dan. Ampak na teh travnikih je vedno lepo, ne glede na vreme ali letni čas, zato ni čudno, da je obiskovalcev iz leta v leto več. Ni lepo samo zaradi prekrasne narave, ampak tudi zato, ker te kraje preveva posebna zgodovina, ker med belimi ograjami živi na tisoče zgodb o plemenitosti. Ponosen sem, da vam lahko danes prinesem pozdrave vlade Republike Slovenije, ki je to plemenitost in posebnost prepoznala ter se odločila, da bo Lipico čuvala kot enega od slovenskih draguljev.

Kot minister se ukvarjam s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Tu smo tik ob meji. Če bi pojedli res veliko špinače in res močno brcnili žogo, bi ta pristala v Italiji. Če bi jo tam nekdo ujel, je velika verjetnost, da bi bil Slovenec tako kot mi. Naši rojaki živijo v vseh štirih sosednjih državah, ker so se meje, te črte na papirju, skozi zgodovino spreminjale. Zamejci so nastali, ko so se pod njihovimi nogami premaknile meje države. Slovenci v svetu pa, ko so se pogumno odločili, da svojo srečo in uspeh poiščejo drugje, čez številne meje, na čisto drugem koncu zemljevida.

Ko ste se danes zjutraj odpravili proti Lipici, ste se usedli v avtomobil, na avtobus ali vlak. V starih časih so ljudje, ko so se odpravljali na pot, v voz vpregli konja. Konji so torej tudi simbol premikanja, svobode, drznosti, so človekovi spremljevalci na odpravah v neznano, čez obzorja. Verjetno je tudi to eden od razlogov, da imamo konje tako radi, da nas tako navdušujejo, da tako razburkajo našo domišljijo. Ampak prav lipicanci so junaki resničnih zgodb, ki so bolj fantastične od vsakega filma.

Lipiška čreda je vsaj petkrat v zgodovini zaradi burnih dogodkov morala zapustiti svoj dom. Trikrat v času Napoleonovih vojn, med prvo svetovno in drugo svetovno vojno. Pred skoraj natanko osemdesetimi leti, 12. oktobra 1943, so nacisti, ki so po vsej Evropi ropali dragocenosti in so se žal še predobro zavedali vrednosti lipicancev, od tod na Češko odpeljali 179 konjev. Ko je ob koncu vojne proti Češki prodirala sovjetska armada, so se nekateri ameriški konjeniški častniki zavedali, da morda lipicance čaka kruta usoda. Odšli so k znamenitemu generalu Pattonu, ki je rekel: »Rešite jih. In to hitro.«

V drzni operaciji kavboj so tako vojaki različnih narodnosti na varno odpeljali na stotine živali. Čreda belih konj, ki so jo spremljali častniki v sedlu in vojaška vozila, je bila verjetno eden od najbolj nenavadnih in slikovitih prizorov v drugi svetovni vojni. Polkovnik Charles Reed je v svojih spominih zapisal: »Tako smo bili utrujeni od smrti in uničenja, da smo želeli narediti nekaj čudovitega.« V Lipico se je nazadnje vrnilo le 11 konj. Današnja čudovita čreda je plod 443-ih let dela, prizadevanj, boja, pokončnosti, pameti in iznajdljivosti številnih generacij lipiških junakov. Ljudi, ki ljubijo ta kraj in so predani skrbi za lipicance. Vsi, vključno s tistimi, ki so z nami danes, si zaslužijo en velik aplavz.

Reja lipicancev je končno na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva. Lipica je zeleno srce Evrope in postaja središče Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje in geoparka Kras – Carso, projekta, ki se ne meni za državno mejo, in želi v sodobnem evropskem duhu vzpostaviti skupno upravljanje naravnega okolja, ki bo prineslo zdravje in blagostanje prebivalcem tega območja in obiskovalcem z vsega sveta.

Slovenci smo, tudi med zadnjimi katastrofalnimi dogodki, dokazali, da znamo stopiti skupaj takrat, ko je zares pomembno. Prepričan sem, da bomo Lipico in lipicance znali ohraniti za prihodnje rodove. Verjamem, da boste otroci, ki ste danes tu -  in upam, da res uživate in da vam bodo kupili tudi sladoled – čez mnoga leta sem pripeljali svoje otroke. Da bo Lipica ne le kraj, kjer si bomo odpočili oči in srce od vsega hudega in težkega v svetu. Ampak tudi kraj, ki nas bo opominjal na to, da je treba negovati in krepiti sodelovanje, povezovanje čez vse meje, solidarnost, skrb za sočloveka in za naravo. Da je treba ohranjati milino in ljubezen. Ker to je Lipica – ena sama ljubezen. Hvala in uživajmo v edinstveni predstavi.