Proizvodnja oglja na območju Slovenije sega že v prazgodovino, prvi pisni viri o oglarstvu na Slovenskem pa segajo v 16. stoletje. Oglarstvo je doživelo največji razmah v 19. stoletju z razvojem in širjenjem fužinarstva. V tem času je bilo oglarjenje najbolj razširjeno na Gorenjskem, v Kočevskem Rogu, nekoliko manj pa na Dolenjskem in Notranjskem. Z razvojem modernejših načinov železarstva se je pridelava oglja močno zmanjšala. Oglarjenje pa se je vse do danes ohranilo zlasti na Dolenjskem (Dole pri Litiji – oglarska dežela), na območju Pohorja, Trnovskega gozda in Škofjeloškega hribovja.

Državni sekretar dr. Krajčič je na dogodku izpostavil, da oglarjenje ni samo gospodarska panoga, temveč ima svoj potencial v razvoju turizma ter ohranjanja kulturne krajine. V Sloveniji je vse pogostejše zaraščanje opuščenih kmetijskih površin, s čiščenjem teh površin ter izrabo lesne mase za oglje pa pripomoremo k zmanjšanju zaraščajočih površin ter ohranjanju kulturne krajine. Poudaril je, da ne gre spregledati tudi potenciala oglarstva na tradicionalen način v okviru nege gozdov. Kjer je namreč oglarstvo živo, so tudi možnosti za oplemenitenje manj kakovostnega lesa, ki nastane pri sečnji v letvenjakih in drogovnjakih.

Dogajanja, povezana z oglarstvom na tradicionalen način, ob svoji odmevnosti nedvomno prispevajo tudi k večji popularizaciji gozdov in njihovih različnih funkcij ter gozdnega prostora kot takega, kar je prepoznalo in iz sredstev Gozdnega sklada tudi podprlo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Oglarstvo in oglarjenje pa predstavljata tudi potencial razvoja turizma na podeželju ter krajevno kulturna znamenitost. »Oglje je črno zlato, naj se kadi!«