Kresnika je v imenu pokojnega moža prevzela žena Jožica Avbelj, ki je ob prevzemu nagrade, vidno ganjena, povedala, da je vesela, saj je njen mož dobil nagrado, ki si jo je vedno najbolj želel.

Njegov roman Ne bom več drsal na bajerju govori o medvojni Šiški. Roman, ki je vezan na nizanje epizodnih poglavij, med seboj povezuje osrednji lik. “Kralj pa mu dodaja še druge like in glasove, kar je eden ključnih dejavnikov, da medvojna Šiška pred nami oživi kot specifičen kraj in prizorišče. Obenem Kralj s svojim pisanjem drsi po tanki meji med fikcijo in dokumentaristiko, zaradi česar imamo ob branju njegovega romana občutek žive zgodovine; roman je dobro uresničenje maksime, da do univerzalnega pridemo prek partikularnega,” je v svoji utemeljitvi zapisala žirija.

Med peterico nominiranih je bila tudi Materinska knjižica Katje Gorečan, v katerem avtorica zgodbo o spontanem splavu poveže z zgodbo o mami, ki ima težave s sluhom, ter izolacijo v času kovida. Zgodbo je povedala skozi otrokovo perspektivo, kar je bil po avtoričinih besedah edini način, da zgodbo sploh pove.

Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič opisuje junaka, ki si skozi celoten roman zastavlja temeljno vprašanje, kako biti dober.

Zakaj ne pišem Diane Matković naslavlja probleme mlajše generacije, ki je po pisateljičinih besedah ostala brez vseh bonitet socializma.

Na Klancu Tine Vrščaj je družinsko-okoljski roman, ki govori o globoki izolaciji okolja, v katerem je avtorica odraščala.

Nagrado Kresnik je časopisna hiša Delo podelila že triintridesetič, nagrado mlado pero pa drugič. Letos je nagrado mlado pero prejela dramatičarka, scenaristka in producentka Eva Kučera Šmon, mlado pero za kritika pa Kristjan Rakar.

Slavnostna govornica ministrica dr. Asta Vrečko je med drugim izpostavila, da je kresnik ne le praznik narave, temveč tudi več kot trideset let praznik slovenske proze. Posebej je pozdravila štiri nominiranke v peterici, »saj nam pripovedi o svetu zgodb, odslikave sveta skozi ženske oči in nasploh ženskih glasov v umetnosti in družbi nasploh v Sloveniji primanjkuje. Premalokrat smo se sposobni postaviti v čevlje drugega ali druge, a prav branje je tisto, ki tako odprtost in razvoj empatije spodbuja in omogoča.« Pripovedovanje zgodb je človeku intrinzično, je poudarila. »Zgodbe nas tudi povezujejo, bodisi zato, ker jih beremo skupaj, bodisi zato, ker nas posamezna prebrana zgodba poveže in oblikuje kolektivno izkušnjo. Tako kot letos nominirani romani moramo tudi mi vsi, vsakdo izmed nas, opozarjati na družbene krivice in jih aktivno popravljati, prepoznavati človeške stiske in jih preprečevati ali vsaj lajšati, ne smemo spregledati nobene priložnosti za povezovanje skupnosti ali opolnomočenje tistih, ki se znajdejo v šibkejših položajih od nas.« Ob koncu govora se je zahvalila družbi Delo za prispevek k slovenski literaturi.