Skrb vzbujajoče je, da je nasilje nad ženskami in v družini v času epidemije covid-19 še naraslo povsod po svetu, tudi v Sloveniji. Še bolj pa skrbi, da narašča tudi v obdobju po epidemiji, ko problem že prerašča v akutno stanje, kar se odraža tudi v porastu števila femicidov, lani smo jih zabeležili kar 13.

Prijaviteljice spolnega nasilja so pogosto stigmatizirane v družbi in se nemalokrat same znajdejo na zatožni klopi namesto osumljencev. Obtožene so laganja in manipulativnosti, včasih že med samim postopkom prijave s strani organov, ki bi jih morali zaščititi. Deležne so ponovne viktimizacije v okviru sodnih postopkov in s strani medijev, ki z neprimernim odnosom poglabljajo njihove duševne stiske in prispevajo k temu, da se večina žrtev spolnega nasilja sploh ne odloči za prijavo. Pogosto so izpostavljene travmatični izkušnji dolgotrajnih sodnih postopkov, tekom katerih so se prisiljene srečevati z obdolženci in vedno znova podoživljati napad.

Fizično, psihično in spolno nasilje se v praksi torej prepogosto relativizira, v verodostojnost izjav prijaviteljic pa se celo ob prisotnosti dokaznega gradiva vedno znova odkrito dvomi. Naš skupni cilj mora biti ravno nasproten - žrtve vseh oblik nasilja moramo opogumiti in jim zagotoviti primerno obravnavo.