Na Ministrstvu za notranje zadeve zavračamo navedbe, da prošenj za mednarodno zaščito ne obravnavamo vsebinsko. Kot smo doslej že večkrat pojasnili, vsak primer namreč obravnavamo individualno, ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin posameznega primera in v skladu z veljavno zakonodajo. Prav tako zavračamo navedbe o sistematičnem vračanju na Hrvaško.  V skladu s sporazumom s Hrvaško policija vrača samo tiste tujce, ki so v Slovenijo vstopili nezakonito, med postopkom pa niso izrazili namena podati prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji.

Prošnje za mednarodno zaščito obravnavamo individualno in ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (tako imenovana dublinska uredba) določa, da prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila po tej uredbi. Ta določila zagotavljajo učinkovit dostop do postopka mednarodne zaščite ter hkrati odvračajo večkratne prošnje za mednarodno zaščito, s čimer se preprečuje zlorabo azilnega sistema in zmanjšuje stroške (tako administrativne kot finančne), povezane s tem.

Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti v postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugotavlja tudi, ali je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k dublinski uredbi. Ta v prvem odstavku 3. člena določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Nadalje drugi odstavek 3. člena dublinske uredbe med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče kot odgovorno določiti drugo državo članico.

Poudarjamo, da na Ministrstvu za notranje zadeve v postopku odločanja o pristojnosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito preverjamo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v obravnavani državi članici. Hrvaška je ena izmed držav članic, ki so zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito. Glede na to, da se večina postopkov vračanja na Hrvaško po dublinski uredbi nanaša na prosilce za mednarodno zaščito, ki so na Hrvaškem vložili prošnjo za mednarodno zaščito, kar izkazuje Centralna evidenca EURODAC (evropski sistem za primerjavo prstnih odtisov prosilcev za azil) ali celo izkaznica »Tražitelja azila«, ni mogoče trditi, da je tem osebam na Hrvaškem sistemsko onemogočen dostop do mednarodne zaščite. Takega primera ne omenjajo nobene razpoložljive informacije, ne omenja pa ga niti sodna praksa drugih držav članic. Glede na uradno objavljene podatke iz poročila Podatkovne zbirke o azilu (angleško Asylum Information Database – AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (angleško European Council on Refugees and Exiles – ECRE), za Hrvaško z dne 22. 4. 2022 in zadnjega letnega poročila Agencije Evropske unije za azil (angleško European Union Agency for Asylum – EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen in niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka mednarodne zaščite.

Prav tako se je glede vračanja prosilcev v skladu z dublinsko uredbo iz Slovenije na Hrvaško razvila tudi domača sodna praksa. Upravno in Vrhovno sodišče Republike Slovenije sta zavzela stališče, da v konkretnih primerih ni bila podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, kar bi predstavljalo oviro za njihovo predajo Republiki Hrvaški kot odgovorni državi za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito.

Poudarjamo, da na Ministrstvu za notranje zadeve vsak primer obravnavamo individualno, ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin posameznega primera in v skladu z veljavno zakonodajo.

Vračanje oseb, ki so mejo prestopile nezakonito in v Sloveniji niso zaprosile za mednarodno zaščito, se izvaja v skladu s sporazumom

Dodatno pojasnjujemo, da slovenska policija v Republiko Hrvaško izvaja vračanje v skladu s Sporazumom med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito. V skladu z omenjenim sporazumom se izvaja vračanje samo tistih tujcev, ki med postopkom niso izrazili namena podati prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Vsi tujci, ki izrazijo namen podati prošnjo za mednarodno zaščito, pa so sicer takoj predani v nadaljnji postopek pristojnim organom in so prepeljani v azilni dom.

Statistični podatki

V obdobju 1995–2022 je bila v Sloveniji priznana mednarodna zaščita 1212 osebam, od tega leta 2022 203 osebam (38 osebam je bil priznan status begunca, 164 osebam pa status subsidiarne zaščite). Največ statusov mednarodne zaščite je bilo leta 2022 priznanih državljanom Ukrajine (158) in Sirije (14).

V letu 2022 se je nadaljeval trend samovoljnega zapuščanja Slovenije pred zaključkom postopka mednarodne zaščite, zaradi česar je bilo 57 % (3.983) postopkov ustavljenih. Poleg tega se je v istem obdobju še povečalo število vloženih prošenj, pri katerih je bilo ugotovljeno, da je za njihovo obravnavo pristojna druga država članica EU. Takih primerov je bilo 2573 oziroma 85 % več kot prejšnje leto. Kljub temu, da se je število vsebinskega odločanja povečalo za 100 % v primerjavi z letom 2021, pa je tako kot v letu 2021 tudi v letu 2022 to predstavljalo le 5 % (344).