Leto dni ruske agresije na Ukrajino mineva v žalostnem spoznanju, da še vedno obstajajo države in politike, ki verjamejo, da lahko z vojno urejajo odnose s sosedi ter z grožnjami z nasiljem vplivajo na prihodnost sveta. Vse vojne so si enake v tem, da imajo vedno agresorja in nekoga, ki je žrtev. Civilizacijski dosežek človeštva je, da sta pomoč in podpora žrtvam pri samoobrambi ne samo dovoljeni, ampak tudi moralna obveza vseh, ki zavračajo nasilje in v mednarodnih odnosih zagovarjajo mirne rešitve. Moje misli so danes še toliko bolj s prebivalci in prebivalkami Ukrajine, svojci in prijatelji žrtev, ranjenimi, ukrajinskimi vojaki, ki branijo svoje domove, z otroki, ženami in vsemi, željnimi miru in svobode.

Vojni zločini, prisvajanje tujega ozemlja, izčrpavanje nedolžnega civilnega prebivalstva, sistematično uničevanje civilnih objektov, infrastrukture - vse to so grozote, za katere smo mislili, da so na evropskih tleh del mračne zgodovine in niso več mogoče. Odgovornost Rusije kot ene od ustanovnih članic Združenih narodov in garantov miru po 2. svetovni vojni je zato še toliko večja in njena ravnanja v Ukrajini v zadnjem letu dni še toliko bolj obsojanja vredna.

Pri svoji podpori Ukrajini kot žrtvi agresije izhajamo iz določb ustanovne listine OZN, ki ne samo poziva k pomoči, ampak zapoveduje pomoč držav članic žrtvi agresivne vojne. Slovenija se z zavezniki, s katerimi delimo skupno zavezanost demokraciji in človekovim pravicam, nedvoumno zavzema za mir in mirno rešitev nastalega konflikta. Poziv k takojšnji zaustavitvi te vojne lahko naslovimo le na Moskvo. Šele ko bo agresija ustavljena, lahko dobita priložnost diplomacija in z njo mir.

Slovenija in zavezniki znotraj zveze Nato in Evropske unije smo si enotni v prizadevanjih za obrambo svobode in doseganju pravičnega in trajnega miru v Ukrajini. Dokler ima ukrajinsko ljudstvo potrebo po vojaški obrambi, je naša moralna dolžnost, da ga podpiramo. Nobene pravice nimamo, da bi jih silili v rešitve, s katerimi se sami ne strinjajo.

Slava Ukrajini.