"Tako kot danes je bil tudi pred 79 leti, ko je padel komaj 21-letni Karel Dejstovnik Kajuh, pustni torek. Sredi vojne vihre, najhujših spopadov med okupatorji in uporniki, ni bilo časa za pustne šege, čeprav imajo te globlje sporočilo oznanjanja konca zime, klicanja pomladi in novih začetkov. Borilo se je za slovensko kulturo, jezik in dediščino, ki so jih agresorji želeli uničiti in izničiti. Smrt mladega pesnika Kajuha je postala simbol v naši zgodovini. Simbol boja za kulturo in s kulturo proti nepravičnosti, krivicam, nasilju in uničenju. Simbol boja za boljši jutri, za pravičen, strpen in solidaren svet.

Kultura in umetnost sta imeli v uporu proti okupatorju pomembno vlogo. Kultura je ljudstvo povezala v najtežjih okoliščinah. Krepila je moralo, vlivala upanje borcem in borkam, obenem pa je sporočala, da bo za njimi in njihovim bojem ostalo nekaj več.

Kajuh je bil najvidnejši kulturnik med partizani. V partizanskem gibanju je bil vodja kulturniške skupine 14. udarne divizije. Številni kulturni delavci in delavke, umetniki in umetnice so prijeli za orožje, a hkrati niso izpustili peresa ali čopiča ali utišali svojega glasu. Zato imamo v Sloveniji izjemno dediščino partizanske umetnosti, umetnosti upora, katere tradicijo spoštujemo še danes.

Kajuh velja za najimenitnejšega in najbolj priljubljenega predstavnika slovenske partizanske lirike. Ni samo slovenski, temveč evropski zgled pesnika v široki, zavezniški zmagovalni fronti, ki se je uprla nacizmu in fašizmu.

V njegovi poeziji je ujet njegov zreli vpogled v človeško naravo in družbo. Kajuh je vsebine svojih notranjih in intimnih konfliktov na področju ljubezni, odnosov z družino in tovariši ter strahu pred smrtjo v svojem delu prepletal z idejami o skupnosti ter napetostmi takratnega družbenega sveta. Z izjemno jasnostjo in izrazno močjo je izpovedal občutje svoje generacije.

Z neposrednim opozarjanjem na krivice in družbene neenakosti se nas Kajuhova misel tudi danes globoko dotakne. Njegove besede nas ne pustijo ravnodušnih. V njih začutimo bližino smrti, s katero se mlad človek ne bi smel spopadati, hkrati pa je v njih vtkana neomajna in iskrena vera v prihodnost in možnost boljšega sveta.

Verzi in misli Karla Destovnika Kajuha si danes upravičeno zaslužijo vso našo pozornost, saj je v besedah ognjevitega mladeniča izpričana globoka vera v človečnost in ljubezen nad političnimi in družbenimi razkoli.

Kajuh je bil zaradi svojih prepričanj preganjan, v tem pa ni bil sam. Njegovi vrstniki, tovarišice in tovariši so bili aretirani, napadani, mučeni in umorjeni. V boj so odšli s sočutjem do sočloveka, z odločnostjo, ki prenese vsako bolečino, trpljenje in smrt. Njihov pogum je rasel tudi iz neomajne vere v to, da lahko vsak posameznik ali posameznica pripomore h gradnji boljše prihodnosti, da lahko vsakdo prispeva v borbi za mir. A le kot nepogrešljiv člen povezane skupnosti.

Tudi danes so med nami borci in borke. Še enkrat vam izrekam zahvalo za vaš pogum in boj. Tudi zaradi vas smo danes tukaj.

Biti pesnik v času vojne je morda najtežja naloga od vseh, saj od posameznika zahteva, da obenem ubesedi grozote, ki jim je priča, in poišče poti upanju. Kajuhovo sporočilo presega njegov čas. Sporočilo o pomenu človečnosti je danes v času številnih družbenih kriz in ob vrnitvi vojne na tla Evrope še kako aktualno.

Sodobno sporočilo prezgodaj umrlega pesnika želimo prenesti na generacije mladih, ki so soočeni z vprašanji o svoji lastni in naši skupni prihodnosti. Verjamem, da bosta ob vseh preizkušnjah 21. stoletja življenje in delo Karla Destovnika Kajuha vir navdiha in poguma mladim in vsem nam med iskanjem odgovorov na vprašanja o miru in vojni, o okolju in podnebnih spremembah, o neenakostih in krivicah v družbi.

Ponosni smo, da letos obeležujemo Kajuhovo leto, in veseli, da je tudi pobuda za nocojšnjo slavnostno obeležitev prišla iz lokalnih skupnosti, ki ohranjajo Kajuhovo dediščino."

Ob koncu govora je ministrica vsem zaželela, "da bi v njegovih verzih našli popotnico za mir, navdih za ljubezen, odločitev za človečnost, iskrenost in pogum svojih dejanj".

Slavnostna akademija Samo en cvet je nastala po scenariju in v režiji Nine Šorak ter ob sodelovanju vrhunskih dramskih igralk in igralcev, glasbene zasedbe Bossa de Novo, Mešanega pevskega zbora Svoboda Šoštanj s solistko Ditko Čepin in pianistom Gorazdom Čepinom ter drugih. 

Prireditev sta organizirala Ministrstvo za kulturo in Ustanova Franca Rozmana - Staneta.