Skoči do osrednje vsebine

Priložnosti, pomanjkljivosti in izzivi odprte znanosti

V Stockholmu se je zaključilo neformalno zasedanje Sveta za konkurenčnost (COMPET), na katerem so ministri, pristojni za raziskave, razpravljali o odprti znanosti in raziskovalnih infrastrukturah. Srečanja se je udeležil tudi minister dr. Igor Papič.

Švedska, ki predseduje Svetu Evropske unije, je v središče neformalnega sestanka ministrov za raziskave 8. februarja 2023 v Stockholmu postavila raziskovalne infrastrukture in odprto znanost, s čimer je nadaljevala skupni prioriteti tria Francija, Češka in Švedska.

Na področju raziskovalnih infrastruktur je švedsko predsedstvo predlagalo, da se ministri posvetijo vprašanju podatkovnih raziskovalnih infrastruktur, kot osnove za omogočanje in pospeševanje tako raziskovalnega procesa kot tudi prenosa ustvarjenega znanja v prakso. Poleg nujnih vlaganj v podatkovne zmogljivosti je izziv tudi oblikovanje sistema, v katerem je raziskovalne podatke mogoče najti, do njih dostopati, jih ponovno uporabiti in poskrbeti, da so različni sistemi med seboj združljivi, tako imenovano načelo FAIR (angleško Findable, Accessible, Interoperable and Reusable – FAIR). Koordinacija med državami članicami Evropske unije, Evropsko komisijo in deležniki na tem področju poteka predvsem prek Evropskega strateškega foruma za raziskovalne infrastrukture (angleško European Strategy Forum on Research Infrastructures – ESFRI) in Evropskega odprtega znanstvenega oblaka (angleško European Open Science Cloud – EOSC).

Med okvirnimi pogoji, ki jih je treba doseči za uresničevanje odprte znanosti, so države članice Evropske unije najpogosteje omenjale:

  • reformo sistema ocenjevanja raziskav, tako da bo spodbujala raziskovalno kulturo odprte znanosti;
  • oblikovanje spodbud za deljenje podatkov;
  • povezovanje raziskovalnih infrastruktur, vključno s podatkovnimi, v Evropski odprti znanstveni oblak ter koordinacijo držav članic Evropske unije prek oblaka;
  • usposabljanje raziskovalcev za uresničevanje načela FAIR pri njihovem delu;
  • oblikovanje ustreznih načrtov za upravljanje s podatki ter okvira (kazalnikov) za spremljanje uspešnosti pri doseganju teh ciljev.

Minister dr. Papič je v imenu Slovenije poročal o uspešnosti pristopa pri načrtovanju raziskovalnih infrastruktur (na primeru superračunalnika VEGA), ki je vključeval vse pomembne deležnike in s tem omogočil, da je njegova uporaba skoraj stoodstotno izkoriščena. Uporablja ga tudi gospodarstvo. Minister je predstavil tudi slovenski načrt vzpostavitve dveh velikih podatkovnih centrov z uporabo nacionalnih sredstev in sredstev Načrta za okrevanje in odpornost, pri tem pa poudaril nujnost panevropskega pristopa (prek Evropskega odprtega znanstvenega oblaka) za povezane in kompatibilne podatkovne infrastrukture.

Na področju odprte znanosti so ministri, pristojni za raziskave, izpostavili naslednje izzive:

  • naraščajoči stroški odprtega dostopa, saj ta zahteva plačilo objav kot tudi dostopa do njih;
  • utrjena znanstvena kultura objav v prestižnih revijah, ki je posledica preteklega nagrajevanja takšnih objav;
  • zaščita pravic intelektualne lastnine ob praksi prenosa avtorskih pravic raziskovalcev na založnike, ki objavljajo njihove članke ter
  • odpor monopolnih založnikov do spremembe trenutnega poslovnega modela.

Večina ministrov je med ključnimi usmeritvami za prehod na popolnoma odprt dostop predlagala:

  • skupna pogajanja z največjimi založniki znanstvenih publikacij, ki bodo lahko presegla njihov odpor do spremembe trenutnega poslovnega modela;
  • reformo sistema ocenjevanja raziskav, raziskovalcev in raziskovalnih organizacij, ki bo dala prednost kakovosti znanstvenih objav pred njihovo količino;
  • spremembe zakonodajnega okvira na vseh ravneh, ki bi omogočil zadržanje avtorskih pravic raziskovalcev po objavi in s tem ohranitev javno financiranih rezultatov raziskav v javni lasti;
  • omejitev stroškov, ki jih lahko založniki zaračunavajo za obdelavo in objavo člankov;
  • nadaljevanje naporov za vzpostavljanje alternativnih (javnih) repozitorijev znanstvenih objav in podatkov.

Minister dr. Papič je poročal o osrednji vlogi odprte znanosti v prenovljenem slovenskem zakonodajnem in strateškem okviru za raziskave in inovacije ter kot ključni izziv izpostavil upravljanje prehoda na odprto znanost. V tem je videl ključno vlogo skupnega pristopa vseh držav članic Evropske unije in njihovo enotnost, tako pri pogajanjih z založniki kot z globalnimi partnerji. Menil je, da lahko oblikovalci javnih politik vzpostavijo okolje, ki nagrajujejo odprto javno objavljanje raziskovalcev (t. i. diamantni model), a opozoril, da bo to ustrezna rešitev le za prihodnje raziskovalne objave in za raziskovalce na začetku kariere, ne pa tudi za vso že objavljeno znanje, za katerega materialne pravice v večini primerov ostajajo v rokah založnikov.

Na podlagi razprave bo švedsko predsedstvo pripravilo predlog sklepov o odprtem znanstvenem objavljanju, ki jih bo v kratkem predstavilo na Svetu Evropske unije, in sicer na delovni skupini za raziskave.