V nagovoru se je državna sekretarka z mislimi sprehodila skozi bogato umetniško zgodovino tega prostora in se spomnila na tamkajšnje številne kulturne velikane,  kot so Simon Gregorčič, Marij Kogoj, Lojze Bratuž, Ljubka Šorli, Alexander Gadžijev, Slavko Furlan, Borut Bašin in mnogi drugi. Tu, v Gorici in Novi Gorici, bo leta 2025 Evropska prestolnica kulture. »Tu, kjer se krog umetnosti nikoli ni pretrgal, tu, kjer so ustvarjalci trpeli in krvaveli za svojo misel in svojo besedo, tu, kjer se je na ostrini meje v diamant izbrusila ideja o sožitju. Tu bo središče evropske kulturne ustvarjalnosti: brezmejno, odprto, utemeljeno v univerzalnem humanizmu, usmerjeno v prihodnost,« je poudarila državna sekretarka Vesna Humar. Ob tem je razmišljala o vprašanju, ki se marsikomu morda pogosto tudi upravičeno poraja, ali se splača. »Pomembno je le, da pri iskanju odgovora ne pozabimo na to, da so nam kulturni ustvarjalci od pevcev na Veliki Otavi, do sanjačev, ki so pisali pesmi v jarkih Soške fronte, od zavednih duhovnikov, ki so nam ohranili slovenski jezik do predrznih mladeničev, ki so v Tribuni izzivali jugoslovansko oblast in nam gradili sanje o sodobni državi, da so nam ti dekleta in fantje, moški in ženske že tisočkrat izplačali glavnico in obresti,« je opomnila in dodala, da nam umetnost daje nova delovna mesta, nas postavlja na zemljevid in ustvarja možnosti za prodor v globalni družbi. Splača pa se tudi oziroma predvsem zato, ker je »med mladimi glasbeniki, ki ustvarjajo današnji program morda naslednji Gadžijev, morda je med njimi novi Kogoj, morda so v dvorani Kosoveli in Komeli, Bevki in Kosmači,« je še dodala ter zbranim zaželela ponosen in vesel Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. 

Zbrane na dogodku, ki se je odvil v Kulturnem domu Nova Gorica, je pozdravil tudi novogoriški župan Samo Turel. Z glasbenim in plesnim programom so navdušili izbrani solisti, komorne skupine, baletne plesalke in pihalni orkester iz Glasbene šole Nova Gorica.

Nagovor državne sekretarke

Spoštovani župan mestne občine Nova Gorica, gospod Samo Turel, svetnice in svetniki, cenjeni gostje, dragi rojaki iz zamejstva, prijatelji iz sosednje Gorice, spoštovani vsi zbrani, dober večer. Ter seveda iskrene čestitke ob bližajočem se slovenskem kulturnem prazniku, še posebej prisrčne tistim med vami, ki svoj profesionalni trud ali svoj prosti časi posvečate najlepši od vseh človeških dejavnosti – ustvarjanju.

1. oktobra 1868 se je na senožeti na Veliki otavi pri Šempasu 15.000 glava množica zbrala na tretjem slovenskem narodnem taboru. Veličastno zborovanje, na katerem so Slovenci zahtevali svoje narodno, jezikovno in kulturno dostojanstvo, so zaključili, kako drugače kot s pesmijo. Združeni pevci iz Solkana, Rihenberka, Dornberka, Prvačine pa še od kod so s svojim nastopom segli globoko v srca zbranih. Tiste dni je svojo službo kaplana v Kobaridu začenjal mladi Simon Gregorčič. Ki je s svojimi verzi v tistih istih srcih pustil tako neizbrisno sled, da so ob njegovi smrti rojaki množično romali v Gorico in ga je večtisočglava množica spremljala na zadnji poti domov.

Pisalo se je leto 1906. Tiste dni je svoje prve note na papir zapisoval mladi Marij Kogoj, ki je bil v času fašizma v Gorici del tistega kroga primorskih slovenskih skladateljev, ki so ohranjali živo, utripajoče upanje v najtemnejših časih. Med njimi je bil tudi Lojze Bratuž, mučenik med glasbeniki, ter s svojo ženo, tolminsko pesnico Ljubko Šorli večni simbol tega, kako lepota kljubuje temi. Pesnica je svojo življenjsko pot, posvečeno mladim in učenju slovenskega jezika, zaokrožila leta 1993 v Gorici. Leto kasneje se je v istem mestu rodil izjemni glasbenik, fant, ki je globoko v vaša srca segal tudi s tega odra, prefinjeni umetnik, na katerega smo strašansko ponosni in ki bo čez teden dni prejel nagrado Prešernovega sklada, pianist Alexander Gadžijev.

Nova Gorica bo z Gorico leta 2025 Evropska prestolnica kulture. Ker smo zaposleni s pripravami, ker nas je strah neuspehov, ker nas skrbijo ovire in zapleti, morda včasih pozabimo na to, kako čudovit je ta stavek: Nova Gorica bo z Gorico Evropska prestolnica kulture. Tu, kjer se krog umetnosti nikoli ni pretrgal, tu, kjer so ustvarjalci trpeli in krvaveli za svojo misel in svojo besedo,tu, kjer se je na ostrini meje v diamant izbrusila ideja o sožitju. Pred kavarnami, kjer je Slavko Furlan risal naslovnico Buldožerjeve prve plošče,pod bloki, med katerimi so rasli dekleta in fantje mesta mladih , nad zaklonišči, v katerih so njihove električne kitare naznanjale novo svobodo in jih je na odre pogumno postavljal pred kratkim preminuli dragi Borut Bašin. Tu bo središče evropske kulturne ustvarjalnosti: brezmejno, odprto, utemeljeno v univerzalnem humanizmu, usmerjeno v prihodnost.

V to stavbo smo nekaj minut nazaj vstopili z Bevkovega trga. Živimo pač v občini, ki si je za glavno osebnost svojega občinskega središča izbrala pisatelja. Smo dediči prostorskih načrtovalcev, ki so na glavni trg nastajajočega mesta postavili – kulturni dom. Tako kot smo potomci preprostih ljudi, ki so po dolgem dnevu na polju zvečer odhajali v čitalnice, prepevali slovenske pesmi in na odrih preštevilnih kulturnih domov recitirali besede poetov.

Ko se bliža leto 2025, smo zaposleni s še enim vprašanjem, namreč, ali se splača? S tem seveda ni nič narobe. Dilema, ali smo dobili pošteno mero za naš denar je ravno toliko del slovenske kulture kot to, da pozdravimo v planinah, čeprav človeka ne poznamo, da jemo govejo juho, čeprav je zunaj 35 stopinj v senci, in da pomagamo sosedu, čeprav nam gre na živce.

Pomembno je le, da pri iskanju odgovora ne pozabimo na to, da so nam kulturni ustvarjalci od pevcev na Veliki Otavi, do sanjačev, ki so pisali pesmi v jarkih Soške fronte, od zavednih duhovnikov, ki so nam ohranili slovenski jezik do predrznih mladeničev, ki so v Tribuni izzivali jugoslovansko oblast in nam gradili sanje o sodobni državi, da so nam ti dekleta in fantje, moški in ženske že tisočkrat izplačali glavnico in obresti.

Ne pozabimo na to, da se splača, seveda, zaradi novih delovnih mest, ker kultura ustvarja gospodarstvo prihodnosti, ker nas umetnost postavlja na zemljevid in ustvarja možnosti za prodor v globalni družbi, ker bo evropska prestolnica k nam na planinski pohod, sosedsko druženje in govejo juho privabila ljudi iz Amsterdama, Rima in Berlina.

Ampak splača se tudi oziroma predvsem zato, ker je med mladimi glasbeniki, ki ustvarjajo današnji program morda naslednji Gadžijev, morda je med njimi novi Kogoj, morda so v Dvorani Kosoveli in Komeli, Bevki in Kosmači. .

V Grgarju rojeni pesnik Matej Bor je napisal: Zakaj bi tvoje roke ne pele? Tudi roke pojo. Pet prstov, pet glasov. O, naj pojo. da mi bo lepo, da bom ob njihovih zvokih popotoval iz svojih daljav do tvojih daljav. Dragi vsi, naj krog umetnosti ostane nepretrgan, naj nam daljave ostanejo blizu, naj nam še naprej pojejo prsti in igrajo srca – ponosen in vesel Prešernov dan, slovenski kulturni praznik.