V nadaljevanju objavljamo kritični komentar sedem domnevno negativnih posledic dviga minimalne plače. Poudarjamo, da je višina minimalne plače v prvi vrsti vprašanje določitve najnižjega še sprejemljivega plačila za delo, katero mora delavcem z najnižjimi dohodki in njihovim družinam zagotavljati dostojno življenje.

Podražitve

Argument: Višja minimalna plača bo vplivala na dvig cen v zasebnem in javnem sektorju

V zadnjem letu so se različni vhodni stroški gospodarskih subjektov močno podražili, elektrika se je tako npr. podražila za več kot 110 odstotkov, zemeljski plin za več kot 120 odstotkov, dizelsko gorivo pa za več kot 35 odstotkov. Navedeno se med drugim odraža tudi v rasti cen proizvodov in storitev v zasebnem in javnem sektorju. Posamezniki z najnižjimi dohodki teh podražitev ne zmorejo, saj ne razpolagajo z zadostnimi dohodki, čeprav so zaposleni za poln delovni čas. Zaradi izrazitega tveganja povečevanja revščine je bilo tako nujno minimalno plačo določiti v skladu z dejanskimi cenami minimalnih življenjskih stroškov in uskladiti z inflacijo. V letu 2022 je zaradi visoke inflacije realna vrednost minimalne plače celo padla za 1,1 odstotka. Znanstvene analize preteklih zvišanj pa niso pokazale izrecnih prelivanj med plačnimi razredi. Tako z vidika majhnega deleža zaposlenih na minimalni plači (7 odstotkov) kot tudi z vidika relativne zmernosti povišanja stroškov delodajalcev (8,46 odstotkov) v primerjavi z drugimi vhodnimi surovinami, minimalna plača ne more imeti bistvenega vpliva na povišanje cen proizvodov in storitev.

Večja javna poraba

Argument: Višja minimalna plača bo vplivala na dvig cen storitev v javnem sektorju (vrtci, domovi za starejše in podobno)

V oktobru 2022 je število zaposlenih v javnem sektorju znašalo 183.519 zaposlenih (Portal plač v javnem sektorju) število prejemnikov minimalne plače pa 22.270 (Statistični urad Republike Slovenije) zaposlenih, približno 12 odstotkov. Gre za posameznike, katerih osnovna plača je določena pod zneskom minimalne plače in niso bili deležni povišanj na podlagi oktobrskega Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leti 2022 in 2023, ki je višje plače prinesel vsem ostalim zaposlenim v javnem sektorju. Glede na navedeno, je bilo povišanje minimalne plače nujno tudi z vidika zagotovitve pravičnega in dostojnega plačila tistim z najnižjimi dohodki v javnem sektorju, kjer se praviloma pojavljajo tudi težave s pomanjkanjem kadra (na primer negovalci in negovalke). Cen javnih storitev zato nikakor ne smemo omejevati z brzdanjem že tako nizkih plač v ključnih podsistemih socialne države (vrtci, domovi za starejše in podobno), temveč z učinkovitejšimi protidraginjskimi ukrepi, med katerimi so regulacija cen ter ciljani transferji za posameznike in gospodinjstva (npr. energetski ter otroški dodatki).

Porušena plačna razmerja

Argument: Dvig minimalne plače povečuje uravnilovko.

Določanje plač v zasebnem sektorju v Sloveniji podobno kot v številnih državah poteka s kolektivnimi pogajanji, pri čemer, enako kot v večini držav EU, vlada ne sodeluje. Redke države poznajo samodejno indeksacijo plač z rastjo cen. Praviloma je stvar prepuščena bolj ali manj strukturiranemu socialnemu dialogu med sindikati in delodajalci. Ti so v medsebojnih pogovorih že leta 1998 ugotovili, da zaradi rasti minimalne plače prihaja do zgostitve spodnjega dela tarifne lestvice večjega števila panožnih kolektivnih pogodb in so svojim pogajalcem predlagali razrešitev navedene problematike. Žal se sindikatom in delodajalcem v 25 letih ni uspelo dogovoriti o novem plačnem modelu ali vsaj ustrezni prilagoditvi tarifnih delov večine panožnih kolektivnih pogodb, na način, da minimalna plača ne bi prehitevala rasti plač, določene s kolektivnimi pogodbami. Pri čemer je treba poudariti, da je minimalna plača v navedenem obdobju sledila predvsem rasti cen življenjskih potrebščin in rasti cen minimalnih življenjskih stroškov. Žal kljub uspešnosti slovenskega gospodarstva ostale plače niso sledile niti temu minimumu. Problem torej ni v domnevno previsoki minimalni plači, temveč v prenizkih plačah nad minimalno plačo. Iz tega razloga si bo ministrstvo v okviru predvidene reforme plačnega sistema prizadevalo predvsem za izenačitev minimalne plače z izhodiščnim plačnim razredom oz. najnižjo osnovno plačo ter za oživitev kolektivnih pogajanj s ciljem spodbujanja pogajanj za dvig plač nad minimalno.

Konkurenčnost in delovna mesta v industriji

Argument: Del slovenske industrije ima precej nizko dodano vrednost.

Slovenske gospodarske družbe so v obdobju od leta 2017 do leta 2021 (zadnji podatki AJPES) poslovale uspešno in v vseh letih zabeležile neto čisti dobiček. Ta se je z izjemo leta 2020 vsa leta poviševal in v letu 2021 dosegel 5,7 milijarde evrov. Rast neto čistega dobička v navedenem obdobju je bila kar 57,4 odstotka. Neto dodana vrednost je v enakem obdobju narasla za 33,5 odstotka na 27,7 milijarde evrov. Solidna je bila tudi rast neto dodane vrednosti na zaposlenega, ki je znašala 23,0 odstotka in je narasla na 53.057 evrov. V enakem obdobju so se povprečni stroški dela na zaposlenega povišali za 20,0 odstotka na 31.096 evrov, povprečni stroški plač na zaposlenega pa za 20,2 odstotka na 22.808 evrov. Minimalna plača se je povišala za 27,2 odstotka na 1074,43 evra. Rast povprečnih stroškov dela, plač in minimalne plače med leti 2017 in 2021 tako ni dosegla niti polovice rasti neto čistega dobička gospodarskih družb, močno pa je zaostajala tudi za rastjo neto dodane vrednosti. Minimalna plača ob zagotavljanju dostojnega plačila za delo tistih z najnižjimi dohodki spodbuja tudi prestrukturiranje gospodarstva v smeri višje dodane vrednosti. Statistično gledano je največja rast dodane vrednosti v preteklosti sledila dvigom minimalne plače ali dvigom drugih stroškov dela.

Težje do kredita

Argument: Sprememba minimalne plače vpliva na kreditno sposobnost komitentov slovenskih bank, saj mora posamezniku, potem ko poplača mesečni obrok kredita, ostati 76 odstotkov minimalne plače.

Vprašanje minimalne plače je v prvi vrsti vprašanje določitve najnižjega še sprejemljivega plačila za delo, ki mora delavcem z najnižjimi dohodki in njihovim družinam zagotavljati dostojno življenje. Pravično plačilo za opravljeno delo predstavlja enega najpomembnejših civilizacijskih dosežkov in temeljno socialno in človekovo pravico. Minimalna plača kot taka pa se seveda uporablja tudi kot eden izmed vhodnih podatkov ali meril pri oblikovanju drugih politik ali ukrepov v javnem in zasebnem sektorju (trg dela, socialni transferji, kreditna sposobnost itn.). Pri tem se pomen minimalne plače oz. njen znesek spreminja glede na funkcijo in naravo politike ali ukrepa, v katero je vključen (učinki na zaposlovanje in stroške dela, razmerje med pasivnimi in aktivnimi prejemki populacije, minimalni razpoložljivi dohodek itn.). Smiselnost, smotrnost in pomen uporabe minimalne plače kot vhodnega podatka ali merila je v pristojnosti vsakokratnih oblikovalcev posameznih politik. V izpostavljenem primeru to ni ministrstvo, temveč Banka Slovenije. Pri tem pa se je treba zavedati tudi pomena in razsežnosti posamezne politike. Ohranjanje najnižjega dopuščenega plačila pod ravnijo dostojnega preživetja v kontekstu lažje administrativne dostopnosti posojil gotovo ne bi bilo smiselno, niti ne bi prispevalo k rešitvi stanovanjske problematike posameznikov in družin z najnižjimi dohodki. Gre za vprašanje učinkovite in dostopne stanovanjske politike, ki pa je ena od prioritet Ministrstva za solidarno prihodnost oziroma aktualne Vlade RS. Ta bo navedeno problematiko naslavljala prek gradnje dostopnih, kakovostnih in varnih javnih najemnih stanovanj, urejanja najemnega trga ter omejevanja špekulativne rabe stanovanj (kratkoročno oddajanje).

Upravičenost do transferjev

Argument: Dvig minimalne plače lahko vpliva na druge prejemke družine (transferji).

Ceno nizkih plač že danes močno plačujemo vsi državljani in podjetja, ki z davki financiramo socialno državo. Zato, da gospodinjstva z nizkimi dohodki lahko preživijo, smo v preteklosti namreč razvili razmeroma učinkovit sistem socialnih transferjev, ki se dopolnjuje z dejavnostmi humanitarnih in nevladnih organizacij. Danes morajo za preživetje na žalost ta sistem koristiti tudi zaposleni posamezniki, katerih dohodki zaradi nizkih plač ne zadoščajo za dostojno preživetje njih in njihovih družin. V letu 2021 je tako npr. štiričlanska družina s staršema prejemnikoma minimalne plače iz dela prejela 1557 evrov, iz socialnih transferjev pa še 596 evrov. Socialni transferji so tako predstavljali 38 odstotkov dohodkov iz dela ali kar 28 odstotkov vseh razpoložljivih dohodkov družine. Ob negativnih gospodarskih in okolijskih učinkih delovnih mest z nizko dodano vrednostjo moramo upoštevati tudi negativne socialne posledice (revščina, nasilje, kriminal, zdravje, življenjska doba …), ki jih lahko socialna država s svojimi mehanizmi omili zgolj do določene mere in v določenem obsegu. Zaposleni posamezniki s polnim delovnim časom morajo zaslužiti dovolj, da lahko preživijo sebe in svoje družine, brez izrednih posegov države. Ministrstvo pa bo z uskladitvijo transferjev posameznikom in gospodinjstvom 1, marca 2023 ter z drugimi ukrepi na področju pravic iz javnih sredstev v letu 2023 pripravilo ukrepe, ki bodo zagotovili, da ob dvigih razpoložljivega dohodka posamezniki in gospodinjstva zaradi preskakovanja mej upravičenosti do socialnih transferjev ne bodo deležni negativnih neto učinkov. Poudariti je treba, da je kar 87 odstotka dviga minimalne plače predstavljala uskladitev z rastjo cen življenjskih potrebščin, ki je podlaga tudi za usklajevanje transferjev posameznikom in gospodinjstvom, k temu pa je treba prišteti tudi učinek sprememb dohodninske zakonodaje.

Višji prispevki za samostojne podjetnike

Argument: Dvig minimalne plače bo dvignil osnovo za plačilo prispevkov s.p.-jev.

Med osnovo za plačilo prispevkov za socialna zavarovanja samostojnih podjetnikov in višino minimalne plače ni neposredne povezave, ta se namreč določa na podlagi dobička. Najnižja osnova za plačilo prispevkov pa se določi kot 60 odstotkov povprečne plače v preteklem letu. Posreden vpliv spremembe minimalne plače na višino osnove za plačilo prispevkov za socialna zavarovanja bi tako lahko obstajal zgolj v primeru določitve najnižje osnove za plačilo prispevkov pa še to zgolj preko posrednega vpliva na višino povprečne plače. Tudi ta pa bi se odrazil z enoletnim zamikom in bi tako v primeru letošnjega dviga minimalne plače lahko učinkoval šele v letu 2024. Ob tem pa je treba poudariti, da pretekle spremembe minimalne plače, zaradi majhnosti populacije in majhnih učinkov prelitja v višje plače po celotni plačni vertikali, niso bistveno vplivale na višino povprečne plače. V letu 2022 je bila tako realna rast minimalne plače negativna (-1,1 odstotka) kljub pozitivni nominalni rasti (4,9 odstotka), podobno kot v primeru povprečne plače v zasebnem sektorju.