Gre za primere, ko policija ne razpolaga s podatkom o telefonski številki oziroma mobilnem telefonu, ki ga osumljenec uporablja za komunikacijo v zvezi z določenim hujšim kaznivim dejanjem. Na podlagi poznavanja teh podatkov je namreč zoper osumljenca možno uporabiti druge prikrite preiskovalne ukrepe (npr. prisluškovanje), seveda v kolikor so izpolnjeni tudi drugi ustavni in zakonski pogoji.

V predmetni odločbi je izpostavljen problem učinkovitega sodnega odločanja v primeru množičnih posegov v komunikacijsko zasebnost ljudi, ki sploh niso povezani z domnevnim storilcem kaznivega dejanja.

Ministrstvo za pravosodje bo navedeno odločbo, ki je precej obsežna, natančno preučilo, zlasti z vidika zagotovitve učinkovite naknadne sodne presoje ustavnih in zakonskih pogojev za poseg v pravico do informacijske in komunikacijske zasebnosti, ki jo v obrazložitvi izpostavlja Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Z vidika delovanja policije pa odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije nima neposrednih učinkov, saj je Ustavno sodišče Republike Slovenije ureditev, ki jo je v tej odločbi razveljavilo, pred tem začasno zadržalo, kar pomeni, da se od sprejema novele Zakona o kazenskem postopku ZKP-N (Uradni list RS, št. 22/29) v praksi ni uporabljala.

Zahtevo za oceno ustavnosti ureditve t.i. IMSI lovilca so sicer leta 2019 vložili poslanci SDS in Levice, v okviru širše presoje ustavnosti novele Zakona o kazenskem postopku.