Eden od ukrepov ministrice so bile nove usmeritve policiji, iz katerih izhaja, da mora ta dosledno izvajati individualizirane postopke na meji in seznanjati osebe, ki so prestopile mejo na neregularen način, z njihovimi pravicami in upoštevati morebitne ranljivosti, zlasti otrok. Slovenija tako dosledno zagotavlja dostop do azilnega postopka vsem, ki slovenskim organom izrazijo namero, da bi zaprosili za mednarodno zaščito.

Odločitve Srbije o spremembi vizumskega režima za državljane določenih držav niso vplivale na to, da je v Sloveniji na opisan način zagotovljen dostop do azilnega postopka. Zagotavljanje varnega in zakonitega dostopa do azilnega postopka je obveznost države, zagotavljati jo mora povsod, kjer ima efektivno jurisdikcijo. Ne gre pa ta obveznost tako daleč, da bi si morale države prizadevati za liberalizacijo vizumskih politik tretjih držav. Tak pristop presega suverena upravičenja in zmožnosti Slovenija. Bo pa kot država članica vselej podprla pristop EU, ki se bo na migracijske izzive odzvala tako s spoštovanjem človekovih pravic kot varnosti za vse.

Kot članica EU mora Slovenija izvajati pravo EU, kamor sodi tudi dublinska uredba, ki določa kriterije za ugotavljanje, katera država članica je pristojna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. V teh postopkih pristojni organ tudi ugotavlja, ali je država članica, ki bi bila pristojna po merilih dublinske uredbe za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, za prosilca varna oziroma se vselej izčrpno opredeli do vseh njegovih ugovorov zoper predajo. Tudi slovenska sodišča so že presojala navedbe, da so prosilci za mednarodno zaščito, ki bi se jih na podlagi dublinske uredbe predalo Hrvaški, tam ogroženi. Tako je upravno sodišče že decembra lani obrazložilo svojo odločitev, da zavrne tožbo zoper odločitev o predaji tožnika Hrvaški po dublinski uredbi: »Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na odnos hrvaške policije do prosilcev za mednarodno zaščito, pri čemer pa ni izkazal, da bi z njim ponižujoče ravnali po tem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito in je dobil status prosilca. Morebitno nepravilno ravnanje policije z ilegalnimi prebežniki je lahko predmet kakšnega drugega postopka, v tem primeru pa se presoja ravnanje tožnika v času, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem.« (sodba I U 1808/2021-15, 16. 12. 2021).

Dejstvo je, da je Slovenija v letošnjem letu predala na Hrvaško po dublinski uredbi zgolj 8 prosilcev za mednarodno zaščito. Zato gre zavrniti netočna namigovanja, da slovenski organi sistematično izvajajo predaje v to državo. Slovenski organi niso prejeli nikakršne pritožbe ali druge informacije, da so hrvaški organi z omenjenimi prosilci kakorkoli neprimerno ravnali.