Ta organizacija, ustanovljena v Sloveniji (v Robanovem kotu) leta 1989, se že več kot 30 let zavzema za sonaravno gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji in Evropi.

Občina Radlje ob Dravi ima bogato dediščino trajnostnega in večnamenskega upravljanja z gozdovi. Novi mednarodni Center sonaravnega in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi pa bo osrednja ustanova za odgovorni trajnosti razvoj v praksi, ki bo temeljil na povezovanju gozdarskih znanj in izkušenj, na razvoju novega inovativnega znanja. Je edinstven primer takega centra, saj je nastal na pobudo lokalne skupnosti.

Center je plod vztrajnega dela in vizije, ki izhaja iz ljubezni do narave in do Slovenije, kar prepoznava tudi ministrstvo, pristojno za gozdarstvo. Zgodovina popisov gozdov in načrtnega upravljanja z gozdovi, kot so komisijski zapisniki pregleda cesarskih in zasebnih gozdov na Tolminskem iz leta 1724 in prvi Flameckov načrt za državne gozdove na Tolminskem iz leta 1771, je torej že dolga. Več kot 100 let kasneje je dobilo načrtovanje in predvsem varstvo gozdov nov zagon, kakor tudi prve zametke sonaravnosti, ko je dr. Leopold Hufnagel z načrtom za kočevske gozdove grofa Auersperga leta 1892 razvil svoj sistem prebiralnega gospodarjenja, prepovedal golosečni sistem in določene predele »prepustil naravi«. Danes so ti gozdovi del Unescove naravne dediščine. O zaščiti gozda pred splošno razširjenimi goloseki, oziroma o sonaravnem in trajnostnem gospodarjenju z gozdovi, je nato v začetku 20. stoletja pisal in ga v svojih gozdovih tudi izvajal Franjo Pahernik, inženir gozdarstva. Gozdnogospodarske načrte za vse gozdove, ne glede na lastništvo, pa je predvidel Zvezni zakon o gozdovih iz leta 1947, ko je bila narejena prva inventura slovenskih gozdov. Po II. svetovni vojni pa je idejo o zaščiti in raziskavah posebnih, zaščitenih območij razvil še prof. dr. Dušan Mlinšek, ki je vzpostavil mrežo 173 gozdnih rezervatov na območju celotne Slovenije, skupne površine 9.040 hektarjev.

Za uresničevanje trajnostnega, sonaravnega ter večnamenskega gospodarjenja z gozdovi in gozdnim prostorom sta bila v Republiki Sloveniji sprejeta Zakon o gozdovih (1993) ter Program razvoja gozdov (1996), slednjega je leta 2007 nadomestila Resolucija o nacionalnem gozdnem programu. Sprejeta načela določajo vključevanje različnih deležnikov in med drugim varstva biotske pestrosti v centralizirano upravljanje z gozdovi s strani Zavoda za gozdove Slovenije, ki za 14 gozdnogospodarskih območij in za preko 200 gozdnogospodarskih enot pripravlja gozdnogospodarske načrte. Z njimi se usmerja razvoj gozdov, ekosistemskih, socialnih in proizvodnih funkcij gozdov, ter usklajuje živalske komponente oziroma varstva narave.

Gozd je sicer tudi eden stebrov obstoja številnih slovenski kmetij, hkrati pa tudi prvi in ključni člen gozdno-lesne verige. Iz tega izhajajo tudi podpore Programa razvoja podeželja gozdovom, gozdarstvu in pred-industrijski predelavi lesa, ki so jih bile deležne kmetije ter podjetniki na podeželju. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v okviru Programa razvoja podeželja 2007- 2013 in Programa razvoja podeželja 2014-2020 že podprlo različne investicije v gozdno-lesno verigo v višini 80 milijonov evrov.

Nov strateški načrt Skupne kmetijske politike 2023-2027 pa na področju gozdno-lesne verige na podlagi pozitivnih izkušenj nadaljuje oziroma izboljšuje ukrepe, kot so naložbe v ureditev gozdne infrastrukture, naložbe v nakup mehanizacije in opreme za delo v gozdu, naložbe v pred industrijsko predelavo lesa, naložbe v ustanovitev skupin proizvajalcev, usposabljanje lastnikov gozdov ter sanacija gozdov, ki so jih poškodovale naravne ujme. Tem ukrepom so dodane naložbe v ustanovitev in razvoj gozdnega drevesničarstva, ohranjanje in vzdrževanje pasišč za prostoživeče rastlinojede ter usposabljanje gozdarskih svetovalcev.