Medresorsko delovno skupino bo vodil svetovalec ministrice za medijsko politiko v kabinetu ministrice za kulturo Lenart J. Kučić.

Strokovna in laična javnost že več let opozarjata na zastarelo in v nekaterih primerih pomanjkljivo zakonodajo, zaradi katere nekateri izdelki in storitve niso dostopni v slovenskem jeziku. Med njimi se najpogosteje omenjata pretočni medijski storitvi Netflix in Disney+, ki za slovenske uporabnike ne ponujata slovenskih podnapisov in sinhronizacije. Poleg njiju se omenjajo tudi tehnološko podjetje Apple, ki prav tako nima uporabniškega vmesnika v slovenskem jeziku, in nekatere avtomobilske blagovne znamke, ki voznikom prav tako ne omogočajo izbire slovenščine v avtomobilih, ki so naprodaj na slovenskem trgu.

Čeprav gre pri omenjenih primerih na prvi pogled za podoben problem – nedostopnost slovenščine v omenjenih izdelkih in storitvah –, jih obravnavajo različni zakoni in evropske direktive. Zakon o medijih določa rabo slovenskega jezika v medijih in medijskih storitvah, kamor sodijo tudi pretočne storitve na zahtevo. Zakon o varstvu potrošnikov zajema druge izdelke in storitve (navodila in druge oznake), javno rabo slovenskega jezika pa opredeljuje Zakon o javni rabi slovenščine.

Čeprav sta Netflix in Disney+ pretočni medijski storitvi na zahtevo, pa zanju ne veljajo določila slovenske medijske zakonodaje o obvezni rabi slovenščine v medijih in medijskih storitvah. Njuna ponudnika namreč nista registrirana v Sloveniji, zato za njiju velja načelo "države izvora", torej skladnost z zakoni držav Evropske unije, v katerih sta registrirana, in ne z zakoni posamičnih članic, v katerih ponujata svoje storitve.

Pretočne medijske storitve na zahtevo ureja evropska Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je bila leta 2011 prenesena v slovenski pravni red. Po tej direktivi pa Netflix in Disney+ po veljavni evropski in slovenski zakonodaji nista dolžna ponujati slovenskih podnapisov in sinhronizacije, saj direktiva ne določa obveznih prevodov v jezike držav, v katerih so omenjene storitve na voljo. Republika Slovenija pa nima pravne pristojnosti za ukrepanje zoper tuje medijske ponudnike in jim v okviru predpisov s področja medijev ne more naložiti nobenih zakonskih obveznosti ali ukrepov.

Slovenija zato Netflixu in Disney+ ne more naložiti obveznega prevoda podnapisov ali sinhronizacije vsebin. Takšne možnosti niso imele niti druge evropske države, v katerih omenjena ponudnika ponujata lokalizirane storitve. Za lokalizacijo sta poskrbela sama, ker sta imela poslovni ali strateški interes. V nekaterih primerih sta bila odločilna velikost trga in število uporabnikov, v drugih lokalna produkcija ali usklajena gospodarska in politična dejavnost države. Prve korake v tej smeri smo že naredili tudi na kulturnem ministrstvu, saj smo se srečali s predstavnikom Netflixa za Srednjo in Jugovzhodno Evropo ter ga seznanili z našimi pričakovanji glede upoštevanja slovenske jezikovne politike.

Takšne dejavnosti načrtujemo tudi glede drugih (nemedijskih) storitev, denimo govornih vmesnikov in programske opreme, ki jih ponujajo ponudniki avtomobilov in tehnološka podjetja (Apple).

Tudi teh področij ni mogoče regulirati izključno s slovensko zakonodajo, saj je v nekaterih primerih zastarela (Zakon o varstvu potrošnikov ne zajema tehnoloških in medijskih storitev, ki so se razširile v zadnjih nekaj letih) ali pa regulira samo javno rabo, kar velja za Zakon o javni rabi slovenščine (uporaba pametnega mobilnika ali vožnja osebnega avtomobila sodi v zasebno sfero). Prav zaradi tehnoloških novosti in različnih razlag omenjenih zakonov je bilo v praksi težko določiti pristojnost posamičnih inšpektoratov, ki nadzirajo izvajanje omenjenih zakonov: tržnega inšpektorata ter inšpektorata za kulturo in medije.

Z delovno skupino bomo zato pregledali trenutno zakonodajo in predlagali spremembe, s katerimi bo mogoče učinkoviteje uveljavljati slovensko jezikovno politiko tudi na novih tehnoloških platformah. Ob tem bomo pripravili tudi strategijo za uveljavljanje jezikovne politike pri ponudnikih medijskih storitev, za katere slovenska zakonodaja zaradi načela države izvora ne velja.