Skoči do osrednje vsebine

Mednarodni dan ohranjanja ozonske plasti

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 1987 ob podpisu Montrealskega protokola o snoveh, ki škodujejo zaščitnemu ozonskemu plašču, določila 16. september za mednarodni dan ohranjanja ozonske plasti. Letošnja tema se glasi »Globalno sodelovanje za zaščito življenja na Zemlji«.

Ta okoljski dan izpostavlja uspešno zgodbo mednarodnih ukrepov in njihovih učinkov. Mednarodna skupnost je prisluhnila opozorilom znanstvenikov in Montrealski protokol skupaj z dopolnili je zgodba o uspehu in dokaz, da zmore mednarodna skupnost učinkovito ukrepati, če ima tehnološke možnosti za zamenjavo okolju škodljivih snovi in se zaveda, da so ukrepi v splošno korist.

Slovenija je pogodbenica Montrealskega protokola. Kot članica Evropske unije vestno izpolnjuje zaveze Montrealskega protokola in njegovih dopolnitev ter prilagoditev, saj je področje ravnanja z ozonu škodljivimi snovmi v celoti uskladila z zakonodajo EU. Ozonu škodljive spojine industrija  nadomešča s takimi, ki razpadajo v nižjih plasteh ozračja in ne vsebujejo atomov klora in broma.

Življenjska doba ozonu škodljivih plinov v ozračju je dolga, zato je tudi okrevanje zaščitne ozonske plasti počasno. Narava le počasi odpušča napake, tudi take, ki smo jih naredili zaradi nevednosti. Ob koncu zime se bo ozonska luknja nad poloma v večjem ali manjšem obsegu pojavljala še nekaj desetletij, saj je njen razvoj odvisen tudi od meteoroloških razmer nad poloma – predvsem od oblike in intenzivnosti polarnega vrtinca.

Letošnja tema mednarodnega dneva ohranjanja ozonske plasti izpostavlja pomen zaščitne ozonske plasti za rastline, živali in ljudi na Zemlji, saj je prevelika količina UV sevanja škodljiva za zdravje ljudi in živih bitij sploh. UV sevanju pripisujemo opekline kože, pojav kožnega raka, zlasti najnevarnejše oblike melanoma, poškodbe oči ter zaviranje delovanja imunskega sistema. UV sevanje povzroča upočasnjeno rast rastlin, zaradi česar je lahko manj pridelka, propadanje občutljivih organizmov v vodah, npr. fitoplanktona, kar prizadene prehranski splet, propadanje različnih materialov itd. Del UV sevanja, ki ga ozon zadrži visoko v ozračju, škodi dedni zasnovi celic. Mednarodna agencija za raziskovanje raka je sončno sevanje označila kot »kancerogeno za ljudi«.

Nad Antarktiko se je letošnja ozonska luknja začela razvijati avgusta in je septembra v polnem razvoju. Za zdaj je razvoj v mejah običajnega razvoja v zadnjih desetletjih. Z zanimanjem bomo spremljali nadaljnji razvoj, saj površina in trajanje ozonske luknje nad Antarktiko ni odvisno le od količine ozonu škodljivih snovi visoko v ozračju, ampak tudi od meteoroloških razmer. Torej od temperature v polarnem vrtincu, prisotnosti ledenih kristalčkov, oblike in kompaktnosti polarnega vrtinca. Vremenske razmere so tudi vzrok za medletne razlike v velikosti ozonske luknje.

O ozonu

Ozon je naravna sestavina ozračja. Z nadmorsko višino njegova raven narašča. Delež ozona v zemeljskem ozračju je manjši od tisočinke. Če bi vsega zbrali na nivoju morske gladine in ga ohladili na 0 °C, bi ga bilo le za 2 do 6 mm debelo plast. Kljub temu ima zelo pomembno vlogo, saj nas ščiti pred ultravijoličimi žarki (UV).

V zemeljskem ozračju ločimo več plasti. Za razumevanje nastajanja in izginjanja ozona sta pomembni dve. Troposfera, spodnja plast, v kateri nastaja tudi vreme in v našem zemljepisnem pasu sega 11 do 12 km visoko. Nad njo je plast, ki ji pravimo troposfera in sega do okoli 50 km visoko. Največ ozona nastane v stratosferi v pasu okoli ekvatorja, gibanje zraka pa ga nato razporedi nad preostala območja in ga počasi zbira nad poloma. V stratosferi nad poloma pozimi nastane polarni vrtinec – valovito kroženje zraka, ki je nad južnim polom bolj izrazito kot nad severnim. Polarni vrtinec preprečuje oz. ovira mešanje zraka nad polom z zrakom, ki je bližje ekvatorju, zato nad polom pozimi nastanejo posebne temperaturne in vlažnostne razmere. Ker polov pozimi več mesecev ne obsije sonce, temperatura v stratosferi pade celo pod -80 °C. Ko prvi UV sončni žarki padejo na drobne ledene kristale, se ob temperaturi pod -80 °C ob prisotnosti klorovih in bromovih atomov začne proces razgradnje ozona. Ozon najdemo tudi v spodnjih plasteh ozračja v zelo spremenljivih koncentracijah – v povišanih koncentracijah je ta predvsem sestavni del fotokemičnega smoga in škoduje zdravju, če je koncentracija povišana. S takimi razmerami se pogosto srečamo ob vročem in sončnem poletnem vremenu na prometnih ali industrijsko intenzivnih območjih.

Ozonska luknja

Ozonska luknja je prostorsko in časovno omejen pojav. Razvija se nad Antarktiko, kjer se zgodi, da ob koncu zime in na začetku pomladi na južni polobli ozon na višini med 14 in 21 km skoraj povsem izgine. Nad Antarktiko se ozonska luknja začne razvijati avgusta in izzveni novembra. Tudi nad severno poloblo se marca in aprila ozonska plast nad severnim polom stanjša, vendar bistveno manj kot nad južnim polom. Zmanjšanje ozona v ozračju nad Antarktiko so opazili leta 1975, vendar so podatke o tem prvič javno objavili šele leta 1985, ko so ugotovili, da se oktobra in novembra količina ozona nad Antarktiko iz leta v leto znižuje. Satelitske meritve so pokazale, da je območje izrazitega redčenja ostro omejeno, zato so pojav poimenovali ozonska luknja. Bolj smo zaskrbljeni zaradi ozonske luknje nad Antarktiko kot nad manj izrazitim pojavom tanjšanja ozonske plasti nad Arktiko. Pojav izrazitega upada ozona nad severnim polom spomladi se pojavlja približno enkrat na vsakih deset let, zadnjič spomladi 2020, pred tem pa leta 2011. V zadnjem času znanstveniki opozarjajo tudi na trajno nizke koncentracije ozona v tropskem pasu. 

Prikazana je debelina zaščitne ozonske plasti nad Južnim polom v primerjavi z dolgoletnim povprečjem, izražena v odstotkih.

Odklon debeline ozonske plasti 13. marca 2022. Na sivih območjih je izginilo več kot 40 % ozona. | Avtor: Kanadska agencija za okolje