Skoči do osrednje vsebine

Ob smrti klasičnega filologa in prevajalca akademika dr. Kajetana Gantarja (1930–2022)

Ob smrti akademika dr. Kajetana Gantarja, klasičnega filologa svetovnega ugleda, prevajalca, enega ključnih slovenskih intelektualcev svoje generacije in letošnjega prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo, tudi na Ministrstvu za kulturo izrekamo iskreno sožalje njegovim bližnjim.

Črnobel portret klasičnega filologa in prevajalca akademika dr. Kajetana Gantarja

Klasični filolog in prevajalec akademik dr. Kajetan Gantar (1930–2022) | Avtor Tone Stojko

V obrazložitvi Prešernove nagrade je Katarina Marinčič med drugim zapisala:

"Kajetan Gantar, klasični filolog svetovnega ugleda, zagotovo eden ključnih slovenskih intelektualcev svoje generacije, se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom.

Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, med tiste, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine.

Prispevek Kajetana Gantarja k slovenskemu poznavanju antične književnosti in filozofije je neprecenljiv. Dolgujemo mu prevode Homerja, Hezioda, Pindarja, Sapfo, Ajshila, Sofokla, Evripida, Aristotela, Teofrasta, Teokrita, Plutarha, Prokopija, Plavta, Terencija, Katula, Propercija, Horacija, Ovidija, Ps.-Longina, več svetopisemskih knjig.

Za antologijo in prevod Rimske lirike je leta 1969 prejel Sovretovo nagrado, za prevod dveh Plavtovih komedij leta 1972 pa nagrado Prešernovega sklada. K večini svojih prevodov je napisal obširne spremne študije, prav tako k nekaterim starejšim prevodom Antona Sovreta, ki jih je z diskretnimi, a učinkovitimi posegi približal sodobnemu bralcu in so po njegovi zaslugi še vedno berljivi.

Modernost, ki jo odsevajo ti spoštljivi, a odločni posegi, pride seveda še toliko bolj do izraza v Gantarjevih lastnih prevodih. Antika, kot jo spoznavamo skozi te poslovenitve, ni prevlečena s patino, nima enotne `stare` govorice, ampak nam govori v različnih slogih, tako kot je govorila v času nastanka, ko je bil njen jezik jezik sedanjosti. Skozi prevode Kajetana Gantarja se nam antična književnost ne kaže kot zgodovinska kurioziteta, niti ne kot zakopani temelj naše kulture, temveč kot nekaj svežega in navdihujočega.

Prevajalčev prožni duh nam je ustvaril klasično tradicijo, ki bo, kot vsaka prava klasika, dolgo ohranila živost."