Trubar je svoje rojake prvič v zgodovini imenoval Slovenci, ki je bilo sicer takrat  splošno znano in že stoletja uveljavljeno poimenovanje, ter slovenščino utemeljil kot knjižni jezik. Pobudo za praznik je leta 2008 ob praznovanju 500. obletnice Trubarjevega rojstva dal nedavno umrli tržaški pisatelj Boris Pahor.

Poleg dneva Primoža Trubarja v Republiki Sloveniji praznujemo še dva državna praznika, poimenovana po osebnostih, zaslužnih za narod, in sicer je to slovenski kulturni praznik kot Prešernov dan ter dan Rudolfa Maistra, poimenovan po slovenskem legendarnem generalu, pesniku in domoljubu.

Utemeljitelja slovenskega vojaškega izrazoslovja in slovenskega poveljevanja v gasilstvu

V slovenskem obrambnem resorju bi lahko rekli, da je prelomnica, ki je bila za Slovence s prvo slovensko knjigo, za slovensko vojaštvo nastopila s priročnikom Bojna služba, raztreseno vojevanje, nova puška in slovensko-nemški in nemško-slovenski slovarček majorja Andreja Komela plemenitega Sočebrana, za slovensko gasilstvo pa z Vadnikom Ignacija Merharja. Tako kot je Primož Trubar poenotil in normiral slovenski knjižni jezik, tako sta Andrej Komel plemeniti Sočebran in Ignacij Merhar poenotila strokovno izrazoslovje v vojaštvu in gasilstvu.

Major Andrej Komel plemeniti Sočebran (1829–1892), utemeljitelj slovenskega vojaškega izrazoslovja, je bil častnik avstro-ogrske vojske. Deloval je v času, ko je  nova državna ureditev v Avstro-Ogrski z oktroirano ustavo omogočila boljše razmere za razvoj manjšinskih jezikov. Pojavile so se boljše možnosti za razvoj slovenščine v cesarski vojski, kar je major Komel koristno izkoristil. Prva izdaja omenjenega priročnika leta 1872 je bila razprodana v le dveh tednih, pohvalila pa sta jo tako nadvojvoda Albrecht kot tudi vojni minister Kuhn. Komelovo prizadevanje za slovenski jezik je bilo kljub odporu častnikov poveljstva graškega 3. armadnega zbora nepopustljivo in vztrajno, tako da mu je uspelo prodati kar 20.000 slovenskih knjig. S svojimi dvojezičnimi knjigami v slovenščini in nemščini je dokazal, da se je tudi v vojaškem okolju mogoče kakovostno sporazumevati v slovenskem jeziku. Veličino in pomen Komelovega dela je natančno raziskal pred kratkim umrli prof. dr. Tomo Korošec. Po Andreju Komelu plemenitem Sočebranu sta poimenovani Šola za podčastnike Slovenske vojske ter medalja za kulturne dosežke in promocijo Slovenske vojske.

Ignacij Merhar (1856–1944) je leta 1879 v Dolenji vasi pri Ribnici ustanovil gasilsko društvo in v njem uvedel slovensko poveljevanje. Čeprav so bili člani gasilskih društev, ki so se konec 19. stoletja na Slovenskem množično ustanavljala, večinoma Slovenci, so bili na skoraj vseh pomembnejših položajih v gasilskih društvih le Nemci in Nemcem pripadni Slovenci ter Italijani na Primorskem. Slovenci so se morali odločno bojevati za svoj enakopravni položaj. Očitna je bila potreba po publiciranih poveljih v slovenskem jeziku, za kar je leta 1886 poskrbel Ignacij Merhar s tem, ko je izdal Vadbeni pravilnik za slovenske prostovoljne požarne brambe oziroma Vadnik, v katerem je kot prvi sestavil in razložil slovenska povelja ter tako nadomestil nemška. V uvodu Vadnika je zapisal, da je njegov namen, da vse prostovoljne požarne brambe na Slovenskem uvedejo slovensko poveljevanje in enakost na vajah. Poudaril je, da je mogoče v »našem domačem« jeziku prav tako, »ako še lepše ne« poveljevati kakor v nemškem. Uporabo maternega jezika je utemeljil z narodnozavednega vidika kot tudi z vidika učinkovitejšega opravljanja dela, za katerega je pomembno pravilno razumevanje navodil. Ignacija Merharja upravičeno štejemo za utemeljitelja poveljevanja v slovenskem jeziku v gasilstvu.

Vztrajna prizadevanja velikih Slovencev za slovenski jezik kot knjižni jezik in jezik stroke so nam danes za zgled ter nas utrjujejo v zavedanju, da so si naši predniki zelo prizadevali za razvoj slovenskega jezika kot temelja slovenske narodne samobitnosti.