Zbrane na odprtju slovenskega paviljona bosta poleg ministra za kulturo dr. Simonitija nagovorila tudi komisar in kustos razstave, direktor Moderne galerije Aleš Vaupotič in Robert Simonišek.

Akademski slikar Marko Jakše, prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2015, s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. Od začetka ustvarjalne poti se intenzivno posveča izključno slikarskemu mediju in znotraj tega raziskuje svoje specifične poudarke. Je izjemno samosvoj in sugestiven umetnik. Jakšetov likovni izraz je celovit, večpomenski in nezvedljiv na razumsko ubesedene koncepte, so zapisali na spletni strani Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti.

Producenta projekta sta Moderna galerija in Kulturno izobraževalno društvo Kibla. Postavitev paviljona in oblikovanje razstave je delo arhitektov Matea Eiletza in Claudie Ortigas. Pri video instalaciji je sodeloval Gorazd Krnc.

Letošnji beneški bienale z glavno razstavo Mleko iz sanj se za javnost odpira v soboto, 23. aprila 2022, ko bodo tudi podelili nagrade. Umetniška dela na tradicionalnih prizoriščih v Vrtovih in Arzenalu bodo na ogled do 27. novembra 2022. Prvič v zgodovini bienala ženske na glavni razstavi predstavljajo večino.

Govor ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija

Spoštovani gospe in gospodje,

vsi prav lepo pozdravljeni ob odprtju slovenskega paviljona tu, v Benetkah, na letošnjem 59. bienalu likovne umetnosti, na katerem nas predstavlja imeniten slikar Marko Jakše. Kot vemo, je neizbežno, da so umetniki nekonvencionalni, velikokrat nerazumljeni, čudaški, včasih odmaknjeni v kontemplativno osamo, drugič aktivno udeleženi v političnih gibanjih in manifestacijah. A vedno govorijo o nas – slikovito in pogosto bolj resnično kot v zgodovinskem orisu shranjen urejen spomin. Zato me še posebej veseli, da ob realnosti, ki nas vsakodnevno tako nepopustljivo spremlja, letošnji bienale znova posebej nagovarja prav umetnikovo domišljijo.

Vizualni umetniki, posebej slikarji, včasih neradi slišijo, da se o njihovih slikah preveč govori. Vizualna umetnost ima svojo govorico, lastno spontanost, ki odpira pot domišljiji na neki drug način, kot to lahko stori jezik. Pa vendar mi dovolite, da začnem z opisom ene izmed Jakšetovih slik, ki je name naredila poseben vtis: slike z naslovom Rekonvalescenca iz leta 2011. Slika prikazuje sedem človeških figur, ki ležijo v sobi, ki nas morda spominja na bolnišnico. Večina jih ima zaprte oči, a kljub temu ena dviguje utež, kakor da je udeležena pri fizioterapiji. Otrok ali dojenček dviguje noge v zrak.

Tretja figura (če dobro pogledamo, vidimo, da si deli posteljo s še dvema) je priprla oko. A medtem, ko se te osebe počasi vračajo v zdravo stanje, medtem, ko se počasi prebujajo, nas tudi njihovo okolje spominja na trenutek med snom in prebujenjem. Vse je malo zamaknjeno, malce nejasno. S stropa rastejo oranžne smreke, a če dobro pogledamo, so morda stalaktiti. Na steni se je pojavil akvarij. Med stebri je v sobi napeta vrv, na kateri se zibajo golobi.

Sanjati ni v resnici nič bolj čudno kot biti buden. Medtem, ko spimo, se nam sanjski prizori zdijo povsem logični. Šele ko trčijo ob budnost, šele ob tisti matasti jutranji uri napoči občutek absurdnosti. Šele takrat smo prisiljeno združeni v dva povsem nasprotna si svetova in čudnost izvira ravno iz tega poskusa, da bi združili stvari, ki ne sodijo skupaj. André Breton, avtor prvega surrealističnega manifesta (leta 1924), je pisal prav o tem. Zapisal je, naj umetniki odslej združijo "tisti dve nasprotni si stanji, sanje in resničnost, v neke vrste absolutno realnost, v surrealnost". Stoletje kasneje nam primerjava z Jakšetom ne more uiti. Ne bi se spuščal v morebitna ugibanja o virih ali vplivih; to je delo kritikov in umetnostnih zgodovinarjev. Ampak če je naloga vizualne umetnosti po surrealizmu, da nam omogoči dati skupaj tiste stvari, ki po navadi skupaj ne sodijo, da omogoči razcvet domišljije izven navadnih pravil igre, potem lahko takšne nenavadne jukstapozicije občudujemo ravno v Jakšetovih slikah.

Razstava Jakšetovih slik je tako morda posebej primerna ob temi letošnjega Beneškega bienala, naslovljenega Mleko iz sanj (The Milk od Dreams); ta naslov je prevzet po knjigi surrealistične slikarke Leonore Carrington. Carringtonova, ki je umrla leta 2011, stara 94 let, je bila ena zadnjih preživelih izmed izvirnih surrealistov. Rojena je bila v Britaniji, večino življenja pa je preživela v Mehiki, in bila je tako slikarka kot pisateljica. Njene dela so včasih opisana kot surrealizem s posebej angleško primesjo: prežeta so z absurdnostjo in s komičnimi zgodbami, ki spominjajo na Alico v čudežni deželi Lewisa Carrolla. V njenem ilustriranem romanu Ušesna trobenta (The Hearing Trumpet, v angleščini) 92-letna ženska potuje po svetu, ki ga je razdejala atomska bomba. Pa vendar to ni žalostna povest, ampak vesela pustolovščina, v kateri si skozi nenavadne like Carringtonova predstavlja optimistično in morda celo feministično prihodnost. Čas te knjige, ki je izšla leta 1974, je prežemal strah pred atomsko bombo in tudi danes se zdi, da je človeška prihodnost polna nevarnosti in težav, iz katerih skoraj ne vidimo izhoda, pa naj govorimo o novi vojni v Evropi ali o klimatskih spremembah. Eden izmed mogočih pogledov na svet naj bi bil tako tudi danes prežet s humorjem, z absurdom. Morda je s takšnim razumevanjem kustosinja letošnjega bienala Cecilia Alemani izbrala Mleko iz sanj (v angleščini) kot poglavitno temo. Zapisala je, da si želi, da bi razstava raziskovala nekatera vprašanja, s katerimi se danes srečuje človeštvo, skozi prizmo domišljije. Kaj pomeni življenje in kakšna je razlika med rastlino in živaljo, med človeškim in nečloveškim bitjem? se vpraša. Kako se spreminja definicija tega, kar pomeni biti človek? Kakšne so naše odgovornosti do planeta, ljudi in drugih življenjskih oblik?

Odgovore na nekatera izmed teh vprašanj si morda lahko predstavljamo tudi ob delih Marka Jakšeta. Umetnost, seveda, svoje odgovore poda na nenavaden način. Ujame nas v tistem trenutku med budnostjo in snom, ko se morda zazdi vse mogoče, ko na svet gledamo s še povsem novimi očmi.

Čestitke avtorju Marku Jakšetu in čestitke pripravljavcem razstave in naše udeležbe na tej imenitni svetovni reviji likovne umetnosti! Ob ogledu slovenske razstave in celotnega Beneškega bienala pa vsem vam želim, da vam umetniška dela ponudijo nove načine gledanja na svet.

Hvala lepa.