Zbrane sta uvodoma nagovorila predsednik Vrhovnega sodišča mag. Damijan Florjančič in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

V nadaljevanju objavljamo celoten govor ministra Dikaučiča:

»Spoštovani,

hvaležen sem za priložnost nagovoriti cenjeno občinstvo na dogodku, ki ga Vrhovno sodišče RS organizira že vse od leta 2012. Letos obeležujemo deseto leto, od kar poteka ta, svojevrstna priložnost, na kateri se vsi skupaj lahko ozremo nazaj in hkrati pogledamo naprej.

Temeljna podstat, ki pravosodju tlakuje legitimnost njegove ustavno določene vloge, sta transparentnost in z njo integriteta. Dolga leta je sodstvo veljajo za zaprt, konzervativen sistem, katerega komuniciranje z javnostjo je bilo zelo omejeno. Prav zaradi tega je bilo nemalokrat tarča kritik, zato me veseli napredek na tem področju - jasno izražanje stališč, pojasnjevanje pogledov in kakovostno komunikacijo z javnostjo je tako dandanes samoumevno pričakovati. In ker smo, ste – na oblasti - OD, ZA in ZARADI ljudi, je pričakovanja potrebno upravičiti. Kar ni vedno lahko, je pa nujno potrebno, saj se le tako izognemo mnogim neosnovanim kritikam.

Pravosodno ministrstvo ima, kot je znano, v razmerju do sodišč, vlogo, kot jo lahko ima organ izvršilne veje oblasti. Ta vloga je povezana z zagotavljanjem splošnih pogojev za delo sodišč, kjer so, skladno z danes veljavno zakonodajo, v ospredju zagotovo prostorski pogoji. Na neustreznost slednjih VSRS opozarja že več let. Zato je Ministrstvo za pravosodje aktivno pristopilo k reševanju prostorske problematike sodišč.

Tako pospešeno izvajamo vse potrebne korake za realizacijo projekta izgradnje nove Sodne stavbe, ki je žal na isti točki stal vse od leta 2013. Cilj 180 mio € vredne investicije je združitev prvostopenjskih sodišč v novi sodni stavbi na eni lokaciji ter zagotoviti delovanje sodišč v prostorih v lasti Republike Slovenije, hkrati pa vzpostaviti sodobne delovne pogoje in potrebno stopnjo varnosti zaposlenim in obiskovalcem.

Če so prostorski pogoji stalno prisoten dejavnik, do katerega obsega realizacije je vsaj posredno povezano zagotavljanje pogojev za delo prav vsakega sodnika in prav vsake sodne osebe, pa se bistveno bolj neposredno na pogoje nanašajo vprašanja plač sodnikov in sodnega osebja. Sodniške plače ostajajo nespremenjene že kar nekaj časa, kar – zlasti z vidika pestrosti povpraševanja po pravosodnih kadrih – predstavlja resno oviro za zaposlovanje najboljših pravnih strokovnjakov na naših sodiščih. Enakovrednost vseh treh vej oblasti terja enakovrednost tudi pri plačilu za delo njihovih nosilcev. Dokler plače sodnikov zaostajajo za več razredov za plačami funkcionarjev drugih dveh vej oblasti, o enakovrednosti govorimo le navidezno. Je pa gotovo tudi to eden izmed pogojev za uspešnost pri delu, dostojanstvenost poslanstva, ki ga imate prav vsi zaposleni v sodstvu, in nenazadnje tudi za ugled sodstva. Po predlogu nove sodniške zakonodaje bi se, zaradi uvedbe enovitega sodnika, uveljavile spremembe tudi na področju  ureditve plač sodnikov znotraj veljavnega plačnega sistema v javnem sektorju. Predlagani model, ki spreminja obstoječe možnosti napredovanja, obenem pa vsaj delno popravlja obstoječi plačni položaj sodnikov, je utemeljen na ideji, da se krepi neodvisnost sodnikov, tako da se jim že v osnovi zagotovi položaj, ki bo odražal odgovornost in zahtevnost njihove funkcije.

Leto 2021 je bilo zaznamovano s kar nekaj valovi epidemije Covid-19, čemur smo se morali prav vsi prilagoditi, tako država kot državljani, uporabniki storitev. Tudi sodnih. VSRS je naslavljalo težave pri videokonferenčnem poslovanju, v zvezi s čimer naj povem, da smo v tem mandatu kupili 60 kompletov videokonferenčne opreme, kar predstavlja 4-kratno povečanje dotedanje kvote.

Prav digitalizacija je namreč ključna prioriteta našega ministrstva. Želimo si, da bi prav vsi pravosodni deležniki čim prej in v čim večji meri povečali možnosti za elektronsko poslovanje, ter s tem vsem – tako uporabnikom kot »izvajalcem« - zagotovili dostopnejši pravosodni sistem.

Sodni zaostanki že nekaj let niso več sistemski problem slovenskih sodišč, zaradi česar so projekti za odpravljanje sodnih zaostankov postali lahko le bežen spomin na preteklo težko obdobje, ki je bremenilo vas in moje predhodnike. Že nekaj let se zato naše delovanje osredotoča od kvantitete h kvaliteti sojenja. Izhodiščni predpogoj zanjo pa je med drugim ustrezna zakonodaja. Še zdaleč seveda to ni edini pogoj, vendar ga moram na tem mestu kot minister seveda izpostaviti.

Področje upravnega sodstva,  ki ga je VSRS v lanskoletni Otvoritvi sodnega leta posebej izpostavilo, je tudi za MP predstavljalo pomemben izziv. Iz poročila naše Službe za nadzor organizacije poslovanja sodišč, ki je v letu 2020 opravila nadzor nad organizacijo poslovanja na upravnem sodišču, so razvidne vrzeli, ki kljub znanim dejavnikom (težavnost primerov, kadrovska problematika, nove pristojnosti) kažejo na potrebo po dodatnem intenziviranju ukrepov sodne uprave. Brez tega bo reforma, ki jo je zakonodajalec zasledoval v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, nenazadnje pa tudi bodoči posegi v regulativo s področja upravnih sporov, pod resno preizkušnjo.

V zvezi s kazenskim področjem naj izpostavim zlasti aspekt sojenja v specializiranih zadevah. Že omenjena Služba za nadzor organizacije poslovanja sodišč je, v zvezi z nadzorom nad organizacijo poslovanja glede teh zadev, v svojem Letnem poročilu, ki sem ga pred časom prejel in s katerim nameravam v kratkem seznaniti tudi VSRS in Sodni svet, izpostavila tudi, da časovni standardi, kot eno izmed orodij za zagotavljanje sojenja v razumnem roku, za specializirane zadeve še niso določeni. Ob siceršnji odsotnosti sprejema Navodil za učinkovito izvajanje sodne uprave in pred leti ukinjenih sodniških norm bi sprejem časovnih standardov v specializiranih zadevah, po mojem mnenju, pomenil korak naprej, sledil pa bi tudi pričakovanjem Komisije Sveta Evrope za učinkovitost pravosodja. Ta je že pred leti ugotovila, da bi bilo treba tudi za zahtevne zadeve, ki naj bi predstavljale 5% - 10% vseh zadev, čim prej določiti časovne standarde. Prepričan sem, da bi sprejem časovnih standardov za te primere nenazadnje zreduciral tudi primere zastaranj.

Kot že toliko mojih predhodnikov, pa tudi sam ne morem mimo paketa sodniške zakonodaje. Predolgo namreč traja vsesplošno ponavljanje zagotovil, da bo le-ta »zdaj zdaj« sprejeta.

Gre za vprašanja organizacijske in sodniško - statusne zakonodaje, ki so ne le ključni spremljevalec kariere sodnega funkcionarja, temveč tudi predsednika sodišča kot nosilca sodne uprave. Ta vprašanja zajemajo merila za uspešnost in učinkovitost dela, ocenjevanje, odgovornost, statusni položaj sodnika, fleksibilnost poslovanja, organizacijo dela, management v sodstvu. Dobra organizacija dela, preko kakovostnih nosilcev sodne uprave – predsednikov sodišč, je ključ do uspeha.

Vendar pa - četudi institut enovitega prvostopenjskega sodnika še ni uzakonjen, in četudi okrožje še ni zakonsko podprta temeljna organizacijska enota sodstva, k čemur si bo ministrstvo še naprej prizadevalo, pa sem prepričan, da že obstoječi mehanizmi dajejo na voljo precej organizacijskih ukrepov, s katerimi je mogoče zagotavljati pogoje za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj in pravočasnost izdelave sodnih odločb.

Spoštovani,

sodniška služba predstavlja predvsem zavezo in odgovornost do državljank in državljanov. Zato mi dovolite, da se vam na tem mestu zahvalim – za predano, odgovorno ter visoko strokovno opravljeno delo.

Kljub kratkotrajnosti mojega mandata, znotraj katerega sem bil dodatno obremenjen s predsedovanjem Svetu EU na področju pravosodja, mi je odgovorno izvajanje pooblastil nalagalo, da sem skušal v največji možni meri zagotavljati splošne pogoje za uspešno izvajanje sodne oblasti. Ustavno načelo delitve oblasti sem sam razumel ne le kot ločitev posameznih funkcij oblasti, temveč tudi kot ravnovesje med njimi.

Zavore in ravnovesja pomenijo ustavno dopusten vpliv prav vsake od vej oblasti na drugo, ravno tako pa medsebojno sodelovanje, saj si sicer ne moremo predstavljati delovanja sistema državne oblasti kot celote.

Gre za zrelost, ki jo morajo vse tri veje pri izvajanju svojih pristojnosti izkazovati ves čas. Prav to bo dodalo kamenček v mozaik legitimnosti vsake od vej in okrepilo zaupanje ljudi v institucije in v pravni red.

Hvala.«