Dr. Arnež se je rodil leta 1923 v Ljubljani. Starša sta mu kljub skromnim dohodkom omogočila šolanje na gimnaziji. Začel je študirati na ljubljanski pravni fakulteti, a je študij kmalu prekinila vojna. Njen konec je pričakal v Trstu, nato pa v težkih povojnih razmerah iskal možnost, da nadaljuje študij. Možnost za dokončanje študija se mu je ponudila na ugledni Katoliški univerzi v Louvainu. V času študija je poprijel za marsikatero delo, od zidarskega, pa do dela v uredništvu revije Nouvelle revue théologique in pri obnovi fonda knjig med vojno uničene jezuitske knjižnice. Po končanem študiju političnih ved in ekonomije se je leta 1951 izselil v Združene države Amerike. Leto in pol je delal v tovarni, da se je naučil angleškega jezika in nato opravil magisterij na univerzi Yale v New Havenu, zatem pa še doktorat na univerzi Lavale v kanadskem Quebecu. Najprej je deloval v različnih podjetjih, tri leta tudi v washingtonski Kongresni knjižnici, potem pa v letih 1959 do upokojitve 1991 predaval ekonomijo na St. John's College v New Yorku.

Leta 1961 se je poročil z Marijo Petkovšek, ob tej priliki je tudi prvič po vojni obiskal domovino in srečal starše. Rodilo se jima je pet otrok, ki sta jih vzgajala in šolala v Sloveniji. V ženi je našel trdno oporo tudi pri svojih prizadevanjih za ohranjanje gradiva slovenskih skupnosti.

V tem obdobju je začel sodelovati z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je bila zadolžena tudi za zbiranje tistih tiskov, ki jih je bilo prepovedano posedovati, in tako pomagal dopolnjevati tako imenovani D fond z emigrantskimi tiski.

Že v času dela v Kongresni knjižnici je somišljenikoma Erikom Kovačičem in Tinetom Leskovškom ustanovil Studia slovenica in to z dvema namenoma: izdajati knjige, ki bodo Američanom predstavljale slovensko zgodovino in sodobnost ter zbiranje knjižničnega in arhivskega gradiva, ki nastaja v slovenskem izseljenstvu.

Doktor Arnež se ni utrudil znova in znova pojasnjevati, kakšen je smisel njegovega zbiranja »starih papirjev« in tako uspel prepričati marsikaterega sogovornika, da mu prepusti knjigo, manjkajoči izvod izseljenskega časopisa, fotografije ali arhivske dokumente. 

Tako je počasi, a vztrajno rasla zbirka knjig, časopisov, umetniških del ter arhivskega gradiva, ki so pričali o življenju tistega dela Slovencev, ki jih je življenjska pot zanesla v tujino. Zbirka Studia slovenica vsebuje gradivo slovenskih izseljenskih društev vse od konca 19. stoletja, izjemno zbirko o življenju in delovanju Slovencev v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji po drugi svetovni vojni, fond Slovenske ljudske stranke od odhoda iz Jugoslavije leta 1941 dalje ter osebne fonde mnogih izjemnih posameznikov, ki so s svojim delom zaznamovali tako slovenske izseljenske skupnosti kot tudi doprinesli k napredku države, v kateri so si ustvarili eksistenco.

Vseskozi je bil dr. Arnež prepričan, da se bodo nekoč razmere spremenile in se bo lahko vrnil v domovino. Ta želja se mu je uresničila leta 1991, ko je pripeljal v Slovenijo prvi kontejner svoje obsežne zbirke, ki se od leta 1992 nahaja v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani. Fond se je z leti še dopolnjeval in danes ustanova hrani našo največjo zbirko kulturne dediščine slovenskih izseljenskih skupnosti v Evropi, Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji ter obsega preko 1300 škatel arhivskega gradiva, okoli 40000 knjig in najpopolnejšo zbirko izseljenskega časopisja, izdanega izven meja Slovenije ter tudi zbirko del slovenskih umetnikov, ki so delovali izven meja domovine.  

Za njegovo življenjsko delo mu je Arhivsko društvo Slovenije leta 2008 podelilo Aškerčevo nagrado za življenjsko delo.

V preteklih letih je g. Arnež po svojih močeh omogočil tudi uporabo gradiva za raziskovanje, zadnja leta pa mu zdravje tega ni več dopuščalo in je obiskovalce sprejemal redkeje. Bil je človek izredne širine in znanja, pa tudi dialoga, prijeten in spoštljiv sogovornik. Argumente je rad izmenjal tudi z ljudmi, s katerimi ni delil svojih prepričanj. Do pozne starosti je ohranil svoje trdne delovne navade. Potrpežljivo je prenašal težave, ki so mu jih prinesla leta, še najbolj je nanje pozabil z branjem. Njegovo življenjsko poslanstvo je dokončano, gradivo se je ohranilo in upati je, da bo pomagalo dopolniti še neodkrite dele slovenske zgodovine.

Spominjali se ga bomo s hvaležnostjo.