Odziv Ministrstva za kulturo na poročilo odbora LIBE
Poročilo v zaključku omenja, da se minister za kulturo ni želel udeležiti sestanka z odborom. To ne drži. Ministrstvo za kulturo se je z delegacijo nameravalo sestati. Na ministrstvu smo želeli, da se sestanek posname, to pa so v delegaciji zavrnili. Jasno pa je tudi, da je osebje odbora samo delalo zapisnike, saj poročilo navaja podrobnosti z vsakega sestanka. S tega vidika je skrajno nerazumno, da se ministrstvu prepove snemanje za namen internega zapisnika.
Na Ministrstvu za kulturo razumemo, da so takšni sestanki interni, torej brez prisotnosti medijev oziroma javnosti, čeprav morajo ravno politiki na vseh ravneh stremeti k čim večji odprtosti do javnosti. Hkrati pa menimo, da ni nobenih razlogov, da se za interne potrebe ne dopusti snemanja. Takšna odločitev delegacije iz Evropskega parlamenta se zdi nerazumna, saj bi to uradni sestanek reduciralo na tajni neformalni pogovor, s tem pa se ministrstvo kot institucija ne more strinjati. Zaradi tega smo srečanje z delegacijo tudi odpovedali.
Prav tako poudarjamo, da je poročilo kljub obsežni lekturi vsaj v delu, v katerem omenja Ministrstvo za kulturo in njegove pristojnosti, presenetljivo nenatančno. Omenja namreč, da želi vlada izboljšati transparentnost lastništva medijev in preprečiti škodljive medijske koncentracije z novim Zakonom o avdio-vizualnih vsebinah (ZAvMS). ZAvMS nima prav nič z medijskimi koncentracijami, saj gre za tehnično implementacijo evropske direktive v slovenski pravni red. Ministrstvo za kulturo je rešitve za težave medijskih lastniških koncentracij pripravilo v novem Zakonu o medijih. Presenečeni smo, da odbor ne razume tako osnovnih dejstev. Navsezadnje je ZAvMS implementacija evropske zakonodaje, ki bi jo morali evropski poslanci zelo natančno poznati.
Soglašamo s končno ugotovitvijo, da institucije delujejo dobro, odločno pa zavračamo tezo, ki so jo v pogovorih izrazili nekateri sodelujoči, da vlada izvaja pritisk na javne institucije in medije z obrekovanji, klevetanjem, kazenskimi pregoni in celo strateškimi tožbami (SLAPP).
Za takšne absurdne trditve ni nobenih konkretnih dokazov, pripisujemo pa jih politično motiviranim sogovornikom in predstavnikom slovenske politične opozicije, ki so imeli – iz nikoli pojasnjenega razloga – dostop do urejanja končnega poročila, kljub temu, da v misiji niso sodelovali, in kljub temu, da so imeli politični motiv, da zavajajo in na tak način blatijo vlado in tudi državo Slovenijo. Dejstvo, da so politični nasprotniki trenutne vlade nepooblaščeno urejali gradivo, kaže, da so bili naši dvomi o korektnosti poročila upravičeni. Hkrati pa se potrjuje tudi upravičenost naše zahteve, da se srečanje ministra z Evropsko parlamentarno delegacijo snema.