Skoči do osrednje vsebine

Nagrade Evropske unije za književnost 2021 so podeljene

V bruseljskem kulturnem središču Flagey so nocoj podelili nagrade Evropske unije za književnost. Nagrada pomeni priznanje novim in obetavnim avtorjem iz držav, ki sodelujejo v programu Ustvarjalna Evropa. Med letošnjimi trinajstimi dobitniki in dobitnicami nagrade je tudi slovenska avtorica Anja Mugerli. Zbrane je nagovoril minister za kulturo dr. Vasko Simoniti.

Napis nagrada Evropske unije za književnost med pregibi belega papirja

Nagrada Evropske unije za književnost

1 / 21

Anja Mugerli je nagrado prejela za zbirko kratkih zgodb Čebelja družina. Doslej so nagrado prejeli trije slovenski avtorji: Nataša Kramberger za delo Nebesa v robidah (2010), Gabriela Babnik za roman Sušna doba (2013) in Jasmin B. Frelih za roman Na/pol (2016).

Med letošnjimi slovenskimi nominiranci so bili še Davorin Jenko s zbirko kratkim zgodb Psihoporn, Gašper Kralj z romanom Škrbine in Jernej Županič z romanom Behemot.

Poleg Anje Mugerli so nagrado prejeli Tom Kuka (Albanija), Aram Pachyan (Armenija), Georgi Bardarov (Bolgarija), Lucie Faulerová (Češka), Sigrún Pálsdóttir (Islandija), Laura Vinogradova (Latvija), Lara Calleja (Malta), Frederico Pedreira (Portugalska), Dejan Tiago Stanković (Srbija), Maxim Grigoriev (Švedska), Gerda Blees (Nizozemska) in Amine Al Ghozzi (Tunizija).

"Jezik nas temeljno določa, določa naš duhovni jaz, ki vedno čuti potrebo po ustvarjanju in preseganju danosti. V knjigah tako ne odkrivamo le genialnega človekovega duha, ampak tudi tisto, kar nas v zgodovinski preizkušnji prav tako močno opredeljuje: to je našo človeškost," je v nagovoru poudaril minister za kulturo dr. Simoniti.

Dobitnicam in dobitnikom nagrade iskreno čestitamo. Minister za kulturo dr. Simoniti jim je zaželel veliko ustvarjalne domišljije, moči in uspeha.

Govor ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija

Dober večer, dragi slavljenci – dobitniki nagrade Evropske unije za literaturo, gospa komisarka, gospa predsednica odbora za kulturo in izobraževanje, cenjeni gostje, gospe in gospodje.

V veliko veselje in čast mi je, da sem na današnji slovesnosti, na kateri bomo umetniškim talentom podelili nagrade za literaturo.

In pri tem se misel najprej ustavi ob jeziku, ki skozi čas živi in preživi le v knjigah. Jezik je danes povsod živ, odprt, novosti razvija v duhu ustvarjalnosti in kot tak se kaže kot neizčrpen vir čustvene, duhovne in miselne kondicije njegovih govorcev in pisateljev. Prav to izraža tudi obeležje, ki smo ga postavili kot samostojna država v Bruslju na Schumannovem krožišču pred zgradbo Sveta Evrope in Evropsko komisijo, ko smo pred trinajstimi leti predsedovali Svetu Evropske unije, tako kot mu predsedujemo danes.

Na obeležju je izpisan verz našega največjega pesnika (Franceta Prešerna) "žive naj vsi narodi" v vseh takrat uradnih jezikih držav članic Evropske unije. Tako je v temelj demokratičnega sožitja evropskih narodov položen jezik. Jezik torej, ki je osnova delovanja in osmislitve vsakega posameznika in vsakega naroda. Jezik nas temeljno določa, določa naš duhovni jaz, ki vedno čuti potrebo po ustvarjanju in preseganju danosti.

V knjigah tako ne odkrivamo le genialnega človekovega duha, ampak tudi tisto, kar nas v zgodovinski preizkušnji prav tako močno opredeljuje: to je našo človeškost. Ta nas nagovarja k spoznavanju drugega oziroma h kulturi dialoga, kakršnega pa lahko vodi ali v njem sodeluje le samozavesten državljan s prepoznavno identiteto. Samo tak človek je sposoben ne samo prepoznavati in sprejemati tuje umetniško ustvarjanje, ampak tudi ustvarjalno kritično vrednotiti samega sebe.

In kaj je imenitnejše, ko beremo fikcijo, kot to, da v njej odkrivamo tisto, kar je v nas samih, pa tega nismo znali povedati. Kaj je lepšega, ko v knjigi odkrijemo del sebe, kar pomeni, če se oprem na moj poklic zgodovinarja, da leposlovna knjiga govori o času – zgodovini v vsakem trenutku, in to o tistih subtilnostih v človeku, ki jih zgodovinar zaradi zavezanosti tako imenovanim stvarnim virom največkrat ne more zaobjeti. In zato je v resnici literarno delo pogosto bolj resnično kot zgodovina sama. Vse to in seveda še veliko drugega najdemo v knjigah. Tako je moč sklepati, da tudi iz knjig današnjih nagrajencev seva svojevrstna zapeljivost, ki vabi bralce k srečanju s svojevrstno energijo, ki je ni vedno moč v celoti pojasniti.

Je pa treba omogočiti taka srečanja. Tu mislim na dostopnost literature, na njeno promocijo in prevajanje v tuje jezike. Brez prevajanja ne bi bilo evropske in svetovne književnosti. Prevajalci ustvarjajo s sposobnostjo potopitve v bistvo nekega literarnega dela neprecenljiv kulturni kapital. Širijo estetska, duhovna in literarna obzorja in bralcu omogočajo na najbolj elementaren način spoznavati subtilne svetove, ki jih sicer le stežka dojame. (Tu ima program Ustvarjalna Evropa izjemno pomembno vlogo in nalogo.)

Knjige so torej naš nakopičen spomin, naša resnica in ščit našega jezika. In knjige imajo, kot pravi star rimski rek, svojo usodo: habent sua fata libelli. Pomen knjige namreč ni odvisen samo od kakovosti pisatelja, temveč tudi od intelektualne moči bralca. In oblastniki vseh vrst se niso bali, da ljudje knjig ne bi razumeli, marveč da jih bodo razumeli. Kajti niso vse resnice za vsa ušesa, kot pravi misel, ki si jo izposojam iz knjige, ki jo bom še omenil.

Z dostopnostjo Gutenbergove tehnologije se je odprla pot k oblikovanju knjižnih sejmov in sodobnih knjižnic. Postopno se je demokratizirala pot do znanja, sejmi in knjižnice so postajali vse bolj odprti in dostopni, a hkrati so bile knjige in z njimi knjižni sejmi in knjižnice od vsega začetka podvrženi, marsikje v svetu žal še vse do današnjega dne, strogemu nadzoru – cenzuri ali celo popolnemu uničenju. Knjige so namreč lahko tudi zelo nevarne. O tem so napisane številne znanstvene in fikcijske knjige. Spomnimo le na dve iz druge polovice 20. stoletja, ki govorita o fascinaciji nad knjigo, govorita o strahu pred njo in govorita o prostosti duha in njegovem zatrtju. Umberto Eco je v svojem zgodovinskem romanu Ime rože (1980) postavil v njegovo središče srednjeveško knjižnico, ki vodi skozi labirint do spoznanja uničujoče skrivnosti; Ray Bradbury pa v svojem distopičnem romanu Fahrenheit 451 (1953) piše o nadzorovani družbi, družbi prihodnosti, v kateri knjige uničujejo, da bi preprečili prosto pot mišljenju in svobodno izrečeni besedi. Oboje poznamo v realnem svetu.

Razmere, v katerih beremo danes, niso take, kot smo jih poznali ponekod v Evropi še pred petdesetimi in celo pred tridesetimi leti. Takih zloveščih oblik si danes ne predstavljamo več v svobodnem svetu evropske demokracije. A spreminjajo se bralne razmere na drugačen način: na eni strani z novimi tehnološkimi izzivi, na drugi s preobilico najrazličnejše potrošniške ponudbe.

Mimogrede, v Evropi vsako minuto izide nova knjiga. Ob tem pa se pojavljajo tudi vprašanja, zakaj še knjižnice, zakaj sploh brati knjige. Mislim, da sem dal vsaj delen odgovor tudi s tem, kar sem povedal. Najbolj jasen odgovor na to pa je, da nas knjige obvarujejo pred poenostavitvami, obvarujejo nas pred spletnim minimalizmom in pred sploščenostjo sveta.

Zato še enkrat, dragi nagrajenci: čestitam vam, da ste letošnji prejemniki nagrade Evropske unije za literaturo. Želim vam veliko ustvarjalne domišljije, moči in uspeha.

 

 

Več o nagradi Evropske unije za književnost si lahko preberete na strani euprizeliterature.eu