V uvodu je pojasnil, da je zdravstvena kriza, v katero smo zabredli z epidemijo, samo razgalila tisto, za kar so vsak dan prisotni v zdravstvu že bolj ali manj ves čas vedeli. Dodal je: »Pomembno je to, da govorimo o napakah oz. iščemo izboljšave.« Po njegovem mnenju so sicer vsi v zdravstvu izredno konstruktivni pri razumevanju pripomb in pobud za izboljšavo zdravstvenega sistema. To pa je tudi temelj, na katerem naj sloni bodoča komunikacija znotraj zaposlenih v zdravstvu kot tudi s širšo javnostjo – na prvem mestu seveda s pacienti, za katere je zdravstvo namenjeno.

Povedal je tudi, da kakor je pomembno govoriti o načinih, kako priti do boljšega in učinkovitejšega zdravstva, pa ne smemo pozabiti tudi na vse pozitivne dosežke in presežke, kajti teh je bistveno več, kot je vsakodnevnih naslavljanj v medijih o nezadostnosti v slovenskem zdravstvu. Minister verjame, da ko bo to postala rdeča nit poročanja v zdravstvu, bo tudi lažje uveljavljati spremembe. Meni, da v kolikor želimo izboljšati naše zdravstvo, moramo na sistemskem nivoju pokazati, da od besed prehajamo k dejanjem. V zadnjem času smo sprejeli kar nekaj sistemskih ukrepov, ki kažejo ravno na to. V Sloveniji so bili tudi predstavniki Svetovne zdravstvene organizacije, ki nam bodo skušali ogledalo nastaviti tudi od zunaj z namenom, da bomo lažje prišli do željenega rezultata.

»Zdravstvo mora zagotoviti kakovost, varnost in pravočasnost tega, kar prebivalci potrebujejo,« je povedal. Nekatere nujne spremembe s primarnega nivoja so bile navedene že v Zakonu o nujnih ukrepih v zdravstvu. Minister se je tu dotaknil predvsem problema nezadostnega števila družinskih zdravnikov.

Glede boljše dostopnosti sta bila v zadnjem letu narejena dva koraka. Zakon o nujnih ukrepih v zdravstvu je omogočil, da bodo pacienti lahko prišli do storitev, saj v kolikor zdajšnji izvajalec ne more realizirati svojega programa za tekoče leto, lahko le-tega prerazporedi k drugemu izvajalcu. V sklopu Nacionalnega razpisa za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev pa obravnavajo predvsem tiste, ki nedopustno dolgo čakajo na zdravstvene storitve.

Minister se je dotaknil tudi terciarnega zdravstva, saj kot je povedal, brez njega ni razvoja v zdravstvu, in sicer novih tehnologij zdravljenja, postopkov zdravljenja ter terapij.  

Izpostavil je, da so glavni razlog za odhod kadrov iz slovenskega javnega zdravstva pogoji dela. Z zadostnim vlaganjem v infrastrukturo, opremo in razvoj informacijske podpore pa verjame, da lahko pomembno izboljšamo delovne pogoje in zagotovimo ustrezno vizijo zaposlenim v zdravstvu tudi v prihodnjih desetih letih.

Digitalizacijo vidi kot pomemben del naše prihodnosti, a v Sloveniji smo še na začetku te poti. Ta trenutek imamo sicer ustanovljeno skupino za postavitev strategije digitalizacije do leta 2027. To daje podlago, da dejansko postavimo ustrezne baze podatkov, na podlagi katerih se bodo odločevalci v bodoče lahko v realnem času odločali o potrebnih spremembah.

Nazadnje pa se je minister dotaknil še Zakona o nalezljivih boleznih, ki je bil sprejet leta 1995 in bo potreben prenove, a šele takrat, ko se bo politika jasno opredelila do cepljenja in ko bomo vsi skupaj spoznali, da je epidemija ne zdravstveni, temveč družbeni problem.