Častitljivi jubilej Mohorjeve družbe in 170 let organiziranega slovenskega knjižnega založništva
Dr. Ignacija Fridl Jarc, državna sekretarka | Avtor: Andraž Purg
Govor državne sekretarke dr. Ignacije Fridl Jarc
Ponosni smo, da se lahko danes poklonimo 170-letnici obstoja Mohorjeve družbe, ki sta jo na pobudo škofa Antona Martina Slomška 27. julija leta 1851 v Celovcu s somišljeniki ustanovila kaplan Andrej Einspieler in slavist Anton Janežič. Slomšek je namreč skupaj z Valentinom Staničem s stolpa oglejske cerkve zrl kraje ob naši etnični meji. Takrat je spoznal, da je treba s knjigo ohraniti slovensko besedo in omiko.
Danes se torej ne poklanjamo samo najstarejši slovenski založbi, ampak obenem tudi vsem tistim rodoljubom, ki so se – veliko bolje kot mi danes, ko je pravica do rabe slovenskega jezika splošno uveljavljena in se na naših univerzah soočamo s pritiski za uvedbo predavanj v angleščini – zavedali, kako pomembno je krepiti bralno kulturo in bralno pismenost med ljudmi ter skrbeti za knjige in učbenike v domačem jeziku.
Leto 1851 je čas po marčni revoluciji, s katero so habsburški monarhi dobili jasno sporočilo, da se narodi, ki so jih pod svojim okriljem združevali, prebujajo iz večstoletnega sna. Čeprav je oblast na Dunaju želje po rabi lastnega jezika in večji narodni avtonomiji poskušala zatreti s centralističnim upravnim sistemom in predpisano rabo nemščine, je bilo vznikanje narodoljubnih idej tako močno, potreba po čim širši izobraženosti prebivalstva zaradi hitre industrializacije in gospodarskega razvoja pa tako velika, da so vendarle morali dovoliti nastanek narodnih društev, če so se ta v svojih ustanovitvenih pravilih odrekla vsakemu političnemu delovanju. Prinašala so namreč moč besede in znanja med preproste ljudi, širila knjigo in materni jezik med kmečko prebivalstvo. Prav to je bil namen Društva sv. Mohorja, "družtva, ktero bode dobre bukve za Slovence izdajalo in jih med njimi razširjevalo".
Ni naključje, da je društvo ime dobilo po zavetniku sv. Mohorju, saj je pokopan prav v oglejski cerkvi in so ga častili po vsem slovenskem ozemlju kot najstarejšo pričo krščanstva na naših tleh. A cerkev mu ni posodila le imena, ampak je prav duhovščina pomembno sodelovala pri njegovi ustanovitvi in organizaciji, škof Anton Martin Slomšek pa je s svojimi prizadevanji za slovenščino in neutrudnim delom spodbujal slovenske bogoslovce, da so se aktivno vključili tako v delovanje Mohorjeve družbe kot pozneje tudi Slovenske matice. Zato je današnje slavje tudi priznanje slovenski duhovščini v njenih prizadevanjih za krepitev narodne zavesti, slovenščine in slovenske literature na naših tleh. Prav posebno vlogo je pri tem odigral tudi trnovski župnik, pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki je v letu 1923 po prenosu sedeža mohorjanskega uredništva v Ljubljano vse do leta 1952 vodil založbo kot njen tajnik in urednik.
Celjska Mohorjeva družba je danes ob Celovški in Goriški ena od naslednic te 170-letne tradicije. Tradicije, ki nam je dala Jurčičevega Jurija Kozjaka, pa zbirki Slovenske večernice in Cvetje iz domačih in tujih logov. Tradicije, brez katere, kot je potrdil sam, Prežihov Voranc nikoli ne bi postal pisatelj. Tradicije, ki je z objavo Sovretovih Starih Grkov ali izdajanjem zbirke Cerkvenih očetov izbrana dela v slovenski prostor prinašala zavest o grštvu in krščanstvu kot tistih evropskih temeljih, na katerih je zgrajena ali brez katerih izginja v prah naša duhovna identiteta.
Današnje slavje Celjske Mohorjeve družbe, pa tudi Celovške in Goriške, je spomin na čas pred 170. leti, ko sta se pisatelj Ivan Tavčar ali slovenski domoljub, ljubljanski župan Ivan Hribar šele rodila, ko so slovensko posvetno literaturo predstavljali le redki posamezniki – Vodnik, Linhart, Prešeren – in ko slovenska knjiga ter branje in pisanje v slovenskem jeziku sploh še niso bili sistematično vpeti v izobraževalni proces.
Ko danes praznujemo častitljivih 170 let organiziranega slovenskega knjižnega založništva, smo še posebej veseli, da se je Mohorjeva kljub težavnim obdobjem, tako med drugo svetovno vojno kot v povojnih letih, uspela ohraniti od začetkov do danes in da še naprej skrbi za izdajanje kakovostnega slovenskega leposlovja, da Celjska Mohorjeva skrbi za izdajanje najstarejše slovenske literarne revije Zvon, za prevode imenitnih tujih literatov, del cerkvenih mislecev in grških filozofov, kar je med drugim dokazala tudi z monumentalno izdajo Platonovih zbranih del. Načrtuje pa tudi že nove velike projekte, in sicer zbrana dela Antona Martina Slomška. Tako na najbolj imeniten način dokazuje svojo vitalnost in obetavno založniško prihodnost ter pritrjuje Slomškovim lastnim besedam: "Kdor svojih slavnih prednikov ne časti, njih vrli naslednik biti vreden ni."
Celjski, Celovški in Goriški Mohorjevi družbi, slovenskim založnikom in slovenski knjigi ob tem imenitnem dogodkom v imenu Ministrstva za kulturo izrekam iskrene čestitke.
O Mohorjevi družbi
V Mohorjevi družbi se je uresničila Slomškova vizija društva, ki bo načrtno skrbelo za tiskanje dobrih slovenskih knjig. V svoji popolni predanosti slovenstvu je Slomšek čutil jasno potrebo in nujo, kot duhovnik pa tudi dolžnost, da ljudstvu zagotovi dostopne knjige, ki bodo Slovencem prinesle večjo bralno pismenost, širšo izobrazbo, lažje razumevanje Svetega pisma, poglabljanje krščanske vere, gradivo za šole, strokovna in splošna gospodarska znanja, razvedrilo in vsesplošno omiko v maternem jeziku.
Slomškova prošnja za ustanovitev društva je bila 1845 zavrnjena, živo misel na ustanovitev knjižne družbe pa je nato zaupal celovškemu stolnemu kaplanu Andreju Einspielerju ter slovničarju Antonu Janežiču. Vsi trije so postali pravi ustanovitelji, temeljni kamen Društva sv. Mohorja. 27. julija 1851 je bil tako v Celovcu, takratnem kulturnem središču Slovencev, sestavljen oklic za novo knjižno društvo, ki so ga podpisali slovenski rodoljubi, z zapisom pa pospremil tudi Slomšek. 1852 je bila razposlana prva "torbica" mohorskih knjig, prva knjiga pod okriljem Mohorjeve je bila Naravoslovje ali fizika Karla Robide. Društvo je bila 1860 preoblikovano v cerkveno bratovščino in mohorjevke so po zaslugi duhovnikov – poverjenikov res dosegle tako rekoč vsako vas in skoraj vsako slovensko hišo, tudi prekmurskim Slovencem je postala to, kar je bila vsem ostalim Slovencem – duhovna mati. Kjerkoli po svetu si našel Slovenca, si našel tudi mohorsko knjigo.
Knjiga je povezala Slovence kot Mohorjeve naročnike, najbolj prav v najtežjih letih – ob koncu prve svetovne vojne 1918 je imela 90.512 naročnikov, največ v svoji zgodovini. Ta fenomen pomembno priča o odnosu slovenstva do lastnega jezika, ki takrat še ni imel svoje države, in o narodno konstitutivni vlogi Mohorjevih knjig. Naklade so bile precej višje kot pri marsikaterih drugih velikih narodih, ki so se z zavistjo ozirali k zgledu prve slovenske založbe. To je bil dokaz, da se narod prebuja in hrepeni po zdravi omiki. Mohorjeva družba je branila in varovala, kar je narodu najdražje in najsvetejše – slovenski jezik in slovensko narodno zavest. Članstvo v Mohorjevi družbi je bilo izraz pripadnosti slovenstvu, pomenilo je dejanje upora proti pritiskom vseh treh totalitarizmov, nacizma, fašizma in komunizma. Mohorjeva je postala učiteljica slovenskega naroda. Velika imena slovenske zgodovine in literarne zgodovine so ji priznala, da je slovenski narod naučila brati in pisati, moliti in peti; kot piše Finžgar, ga je "vodila do sedanje kulture", po besedah Ivana Preglja je "bila /…/ in je dokaz naše življenjske moči in moči našega duha", Janko Moder pa Mohorjevo imenuje "vzgojiteljica naše narodne zavesti, saj so se po njeni zaslugi slovenska narodna ozemlja ohranila slovenska". Mohorjeva je torej slovenski narod vodila do visoke kulturne omike in napredka.
To, da je Mohorjeva znala pritegniti tudi kmečkega bralca in kulturo prinašala vaško okolje, ki so ga drugi zapostavljali, je prineslo uspeh založbi in razvoj narodu. Pregled podatkov o naročnikih po pokrajinah in dekanijah pa pokaže, da so polovico naročnikov dejansko sestavljali izobraženci. Mohorjeva razpisala tudi prvo slovensko literarno nagrado (dobil jo je Josip Jurčič 1864 za povest Jurij Kozjak, slovenski janičar) in se zgodaj začela zavedati, da je potrebno pisatelje plačati, tako je pospeševala profesionalno pisateljevanje.
Mohorjeva je 1919 morala prebežati na Prevalje in se je nato 1927 preselila v Celje, kjer je njen sedež ostal vse do danes. Ko knjige zaradi političnih sprememb niso mogle do ljudi onstran novih državnih meja, je bila 1924 v Gorici ustanovljena Goriška Mohorjeva družba. V Celju so do konca 2. svetovne vojne tiskali Mohorjev koledar tudi za Koroško, saj je bilo Mohorjevi v Celovcu delovanje prepovedano. A klen slovenski in mohorski duh je ostal in tako danes tri Mohorjeve družbe, Celjska, Goriška in Celovška, delujejo kot samostojne založbe v treh različnih državah, a v enotnem slovenskem kulturnem prostoru in v sestrskem sodelovanju.
Celjska Mohorjeva družba danes sodi med večje klasične slovenske založbe s širokim repertoarjem humanistike in leposlovja za vse generacije. Vse od izida Slovenske kolede za leto 1859 še danes izdaja vsakoletni znameniti Mohorjev koledar in nadaljuje tradicijo Redne zbirke. Tako imenovana Mohorjeva zlata doba v času urednikovanja Frana Saleškega Finžgarja je dala pogum založniškim podvigom vse do današnjih dni v projektih, kot so Platonova zbrana dela, prevod Božanske komedije, prvi veliki slovenski Filozofski leksikon (Anton Stres), Leksikon likovne teorije (Jože Muhovič), Jegličev dnevnik, Hieronimova pisma, Leksikon imen in Leksikon priimkov (Janez Keber), ter drugim humanističnim in leposlovnim izvirnim in prevodnim knjižnim delom. Celjska Mohorjeva skrbno neguje tudi za slovenski kulturni in duhovni prostor nepogrešljivo pomembne zbirke, kot so Religiozna misel, Cerkveni očetje, Antika, Nobelovci, Slomškova zbrana dela, Neminljivi.
Mohorjeva družba je skozi vse viharje slovenske zgodovine obstala, ker je ostala zvesta poslanstvu svojih ustanoviteljev, se znala prilagoditi potrebam časa, a jim nikoli ni podlegla. Ravnateljica dr. Tanja Ozvatič vizijo Celjske Mohorjeve družbe vidi v "trdni zasidranosti v koreninah slovenstva in krščanskih vrednot ter spoštovanju tradicije, kar je vodilo tudi za smelo prihodnost, v kateri želimo z močjo tiskane knjige skrbeti za ohranjanje in razvoj lepega slovenskega jezika in kulturnega ter duhovnega izročila."
(Vir: Uredništvo Celjske Mohorjeve družbe)