Leta 1948, ko je bilo stanje v Evropi ponovno zelo napeto, se je odločil za preselitev v Kanado. Po prihodu je moral, tako kot drugi vojni begunci, opraviti enoletno pogodbeno delo; nekaj časa je delal v gozdu, potem na železniški progi, nazadnje pa še na gradbišču vojaškega centra Petowawa pri Ottawi. Po prihodu v Toronto leta 1949 se je takoj vpisal na torontsko univerzo in ob nočni zaposlitvi podnevi obiskoval predavanja. V šestih letih mu je uspelo doseči magisterij iz ekonomskih znanosti. Najprej se je zaposlil v podjetju, ki je gradilo nakupovalne centre, kasneje pa je kar 26 let kot vodja oddelka za raziskavo trga in načrtovanje delal v Hydro Electric Power Commission of Ontario, drugem največjem elektroenergetskem podjetju na svetu.

Na ustanovnem sestanku je bil izvoljen za tajnika Kanadskega slovenskega kongresa in v tej vlogi je zelo aktivno deloval v najbolj ključnem obdobju slovenske zgodovine, še zlasti v prvih dneh slovenske desetdnevne vojne, ko je bila večina drugih vodilnih članov Svetovnega slovenskega kongresa v Sloveniji, na ustanovnem zasedanju. Takrat je slovenska skupnost v Torontu najbolj složno delovala: Jože Kastelic je v svoji stavbi dal na razpolago pisarniško sobo, kjer je Škof vodil Informacijski center, iz katerega je s skupino prostovoljcev pošiljal novice o stanju v Sloveniji kanadski vladi v Ottawi in raznim kanadskim medijem ter lobiral pri kanadskih politikih in pri veleposlaništvih drugih držav za priznanje samostojne Slovenije.

Več o Leandru Škofu in njegovem prispevku k osamosvojitvi pa najdete v prispevku na Slovenci.si.