Govor državne sekretarke dr. Ignacije Fridl Jarc

Spoštovani župan Občine Šmartno pri Litiji gospod Rajko Meserko,
spoštovani poslanec Državnega zbora Republike Slovenije gospod Boris Doblekar,
cenjene gostje in cenjeni gosti,
spoštovane občanke, spoštovani občani.

"Dogodek je tu, dogodek imate v mestu," bi lahko danes vzklikali Šmartnemu pri Litiji v slogu pisatelja in zdravnika Slavka Gruma. A to še zdaleč ni dogodek v mestu Gogi, kakor je naslovljeno najbolj znano Grumovo dramsko in tudi literarno besedilo. To nikakor ni dogodek, na katerega zdolgočaseni, od nenehnega medsebojnega duševnega trpinčenja izčrpani prebivalci Goge v pisateljevi drami vztrajno, a zaman čakajo, da bi spremenil njihova življenja in jih napolnil s smislom.

Današnji dogodek v vašem kraju, ki je ob sotočju treh potokov dajal zatočišče ljudem že v predzgodovinskem času, je v resnici lep in pomemben. Otvoritev kipa Slavku Grumu, rojenemu v Šmartnem pri Litiji leta 1901 – jutri bo od njegovega rojstva minilo natanko 120 let –, govori o tem, da so se v tem prostoru rojevali ljudje, ki so z besedo in mislijo potrjevali in utrjevali spoznanje, da svet ni in ne sme biti zamejen na koordinate lastnega jaza, ampak da morajo vprašanja o človekovem prebivanju na tem planetu preseči posameznikov osebni interes. Govori o tem, da so tu že od nekdaj bili doma ljudje, ki so ta vprašanja odpirali na tako inventiven način, da so vzbudili tudi zanimanje mednarodne javnosti. Prav tako današnji dogodek sporoča, da tu prebivate ljudje, ki cenite slovensko kulturno zapuščino in se zavedate, da le iz poklona in spomina na naše duhovne temelje lahko oblikujemo svojo prihodnost in dosežemo ugledno mesto tudi v družbi evropskih narodov.

Kako velik pomen ima zapuščina Slavka Gruma za slovensko literarno in tudi gledališko zgodovino, smo na Slovenskem priznali že pred več kot štirimi desetletji, ko so v okviru Tedna slovenske drame, ki ga prireja Prešernovo gledališče v Kranju, začeli podeljevati vsakoletne Grumove nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo. Najpomembnejše Grumovo delo – drama Dogodek v mestu Gogi je sicer leta 1930, ker avtor ni našel založnika, izšla v samozaložbi, drobce iz njene dramske zgodbe pa je Slavko Grum predhodno zapisal že v nekaterih črticah. Toda takoj po izidu je požela pozornost literarne kritike, ki je odkrila njen prelomni značaj glede na dotedanjo slovensko dramsko prakso. France Vodnik je v literarnem mesečniku Dom in svet zapisal:

"Resničnost pisateljevega dela je v njegovi neres­ničnosti. Zato se mi zdi zanj še najbolj odgovar­jajoč izraz fantazijski privid ali vizija." Nadalje je omenil še, "da nam ne prikazuje ljudi v igri življenja, marveč nasprotno igro življenja v ljudeh." Josip Vidmar pa je v Ljubljanskem zvonu o avtorju in njegovem delu izjavil: "Artistično je pomemben in zanimiv pojav v našem današnjem slovstvu. Poleg Preglja je Grum v objektivnih oblikah najodločnejši in najizrazitejši iskalec in stvaritelj novega sloga. Delo obeta dramatika, nekateri prizori pa tudi resničnega čarodeja, ki je zadnji obraz — umetništva."

Pred devetdesetimi leti so si bralci in ocenjevalci obetali, da bo Slavko Grum še naprej razvijal svoj izjemni dramski in pisateljski talent. Žal pa je že leta 1931, samo leto dni po objavi Dogodka v mestu Gogi, v časniku Jutro objavil črtico Vožnja, ki velja za zaključek Grumovega literarnega ustvarjanja. V njej je zapisal: "V poslednjem času se večkrat prebudim sredi noči od groze, da bom moral umreti ... Z vso neznosno grozo vznikne sredi noči v meni zavest človekove umrljivosti in tedaj bi kričal, norel, besnel, da bi prevpil v sebi zavestnost tega dejstva. To je hudo. In življenje občutim tedaj kot najsurovejši nesmisel ... občutim kot najsurovejšo krivico, da bom nekoč zanesen v jamo."

Današnji dogodek dokazuje, da je bila groza zaradi tesnobnega občutenja človeške minljivosti pri Slavku Grumu odveč. S spomenikom, ki bo danes zaživel na šmarskem trgu, bo namreč njegov pisateljski, pa tudi strokovni in človeški lik še bolj živo in trajno kot doslej prebival tako med vsemi Slovenkami in Slovenci kot v rodnem kraju. Z njim je ostal povezan tudi, ko ga je pet let po rojstvu zapustil. Tu, v Šmartnem pri Litiji imajo namreč svoje začetke in korenine ne samo Grumova zgodnja življenjska zgodba, ampak tudi zgodba o njegovem gledališkem delu s sokrajani in predvsem globoka ljubezenska zgodba s hčerko šmarskega nadučitelja Jožo Debelak, katere sad je ena najlepših ohranjenih pisateljskih korespondenc na Slovenskem. Naj bo otvoritev kipa Slavku Grumu spodbuda, da vsa ta dejstva iz Grumovega življenja in dela še podrobneje spoznamo.

Vsem občankam in občanom, sorodnicam in sorodnikom Slavka Gruma v imenu Ministrstva za kulturo izrekam iskrene čestitke ob današnjem dogodku.