Poročilo vsebuje veliko pohval, kot tudi opozoril in nekaj poročil političnih in medijskih akterjev iz Slovenije, ki temeljijo na neresničnih dejstvih. Slovenski mediji so se osredotočili predvsem na slednje, zato ministrstvo odgovarja na težave, ki jih poročilo izpostavlja.

Sicer žalosti dejstvo, da končno poročilo omenja določene pomisleke v zvezi s svobodo slovenskih medijev, na katere je vlada temeljito odgovorila, a pojasnil vlade v poročilu večinoma ni zaslediti. Ministrstvo za kulturo je pred objavo poročila dobilo v pregled osnutek, z navodilom, da odgovori na navedene očitke. Odgovori so bili poslani pravočasno, a končno poročilo je ostalo skoraj identično, pojasnila Vlade in ministrstev pa niso bila upoštevana. Zato na vsako temo, ki jo poročilo obravnava še enkrat posebej odgovarjamo.

Transparentnost medijev

Poročilo izpostavlja, da bi novi Zakon o medijih poskrbel za večjo lastniško transparentnost na področju medijev in poudarja, da trenutno ni rednih analiz, ki bi preučevale lastniške koncentracije v medijih.

Odgovor

Veseli nas, da je Evropska komisija končno izpostavila težavo medijskih lastniških koncentracij, kjer je pravi lastnik medija skrit s pomočjo verižnega lastništva podjetij. Vlada se tega problema zaveda in predlaga zakonske rešitve za njegovo odpravo. Predlagane spremembe Zakona o medijih se bodo med drugim osredotočile na omejevanje lastniških koncentracij v medijih.

V Sloveniji namreč erozijo novinarskih svoboščin zaznavamo izključno v zasebnih medijih, kjer so škodljive lastniške koncentracije medijev začele vplivati na novinarsko poročanje. Že vrsto let skrbi, da novinarji velikih dnevnih časopisov, ki so v lasti treh medijskih tajkunov, ne smejo poročati o prestopkih svojih lastnikov. Veseli, da je Evropska komisija povzela tudi raziskavo portala Pod Črto, ki je v analizi lastništva v treh največjih časopisih (Delu, Dnevniku in Večeru) ugotovil, »da, omenjeni mediji nimajo strateških lastnikov, saj njihovi lastniki ne delujejo predvsem na medijskem trgu, ampak so močnejši v drugih panogah: v gradbeništvu, energetiki, turistiki, financah, nepremičninah in trgovini z zdravstvenimi pripomočki. Takšno lastništvo povečuje tveganje, da bodo lastniki uporabili medijski vpliv za pridobivanje drugih poslov, denimo javnih razpisov za velike infrastrukturne projekte, ki so zelo odvisni od politike. Poleg tega raziskave kažejo, da mediji manj pogosto in manj objektivno poročajo o morebitnih spornih poslih, v katere so vpleteni njihovi lastniki ali poslovni partnerji. Na Delu so menjave lastništva večkrat vplivale na kadrovanje in spremembo uredniške politike. Novinarji, ki so med poročanjem dregnili v interese lastnika, pa so bili večkrat deležni različnih sankcij – od premeščanja na drugo delovno mesto in izgube dela plače do grožnje z odpuščanjem«.

Ta poudarek je še posebej pomemben te dni, ko Media24 - hobotnica podjetij Martina Odlazka prevzema enega od osrednjih slovenskih dnevnih časnikov Večer – preiskava portala Pod Črto je razkrila, da skupina združuje vse tri medijske dejavnosti, med drugim izdaja splošno-informativni dnevni časopis (Svet24), številne radie (RGL, Salomon, Aktual, Veseljak …) in televizijo (TV Veseljak), poleg tega pa še šestdeset drugih medijev, med katerimi so športni dnevnik Ekipa/SN, več regionalnih tiskanih časopisov (Dolenjski list, Novi tednik …), skoraj vse tabloidne revije (Zarja/Jana, Zvezde/Lady, Vklop/Stop, Obrazi …) in politični tednik Reporter. Njihova preiskava je pokazala tudi, da so izdajatelji v medijski skupini Media24 povezani v kompleksno mrežo solastništev in imajo velikokrat skupne direktorje ali zastopnike, skupino pa obvladuje ena oseba – Martin Odlazek.

Novi Zakon o medijih želi trenutne nevzdržne razmere dokončno rešiti. O koncentraciji lastništva medijev bi po novi zakonodaji v celoti odločala Agencija za varstvo konkurence (AVK), ki ima ustrezna orodja in pristojnosti za ocenjevanje verižnih lastniških struktur in skritih lastnikov velikih medijskih družb. V skladu z veljavno zakonodajo je za to pristojno Ministrstvo za kulturo, ki pa nima ustreznih kompetenc za takšne evalvacije.

Težave z medijskimi koncentracijami pa ni mogoče rešiti samo na ravni nacionalnih držav – še posebej ne v majhnih, družbeno tesno povezanih državah, kot je Slovenija. Potrebna bo zakonodajna in upravna podpora na ravni EU.

Politični pritiski

V zvezi s političnimi pritiski na medije Evropska komisija izpostavlja, da so nekateri izrazili pomisleke v zvezi z morebitne spremembami v financiranju javne Radiotelevizije v Sloveniji, kot si jo je Vlada zamislila v Zakonu o medijih, izpostavila pa je še zaplet s financiranjem STA, ker Urad Vlade za komuniciranje (UKOM) agenciji še ni plačal sredstev za leto 2021.

Odgovor

Kritike glede osnutkov sprememb treh zakonov o medijih (Zakona o medijih, Zakona o Radioteleviziji Slovenija, Zakona o Slovenski tiskovni agenciji) so preuranjene, saj ne gre za dokončne spremembe, temveč le za osnutke rešitev, namenjene javni razpravi, kar je šele prva faza zakonodajnega postopka. Vlada predlaganih sprememb treh zakonov o medijih še ni obravnavala. Sledila bodo nadaljnja javna ter medvladna posvetovanja in usklajevanje, možno pa je, da bodo nekateri osnutki sprememb umaknjeni. Razprava, kot da gre za zacementirane ukrepe je torej povsem brezpredmetna, saj gre za zadevo, ki se še spreminja.

Kljub temu je bila večina predlaganih osnutkov sprememb v javnosti pozitivno sprejeta. Kritike glede predlagane določbe o dodelitvi 5 % sredstev RTV-prispevka za pripravo programov lokalnih, regionalnih, študentskih in neprofitnih radijskih in televizijskih postaj ter 3 % zaradi financiranja javne službe Slovenske tiskovne agencije so neutemeljene, ker zakon predvideva nadomestitev izgube dohodka javnemu zavodu, na tak način, da mu zakonsko omogoči večji deleža oglasov z novim Zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS). Vsekakor nikakor ne gre za obliko političnega pritiska, saj je Vlada tudi ustavno zavezana, da mora RTV Slovenija zagovoriti ustrezno financiranje.

Prav tako se nam ne zdi primerno, da Evropska komisija pravni spor med Uradom Vlade za komuniciranje (UKOM) in STA označi za primer domnevnega političnega pritiska na medije. Vlada niti njeni člani niso v nobenem trenutku izvajali uredniškega pritiska na Slovensko tiskovno agencijo (STA), zato trditve o političnem vplivu niso utemeljene.

Pogodbo med UKOM in STA je podpisala že prejšnja Vlada premierja Marjana Šarca. Jasno določa, da je STA dolžna predati vso dokumentacijo, za oceno primerne vsoto financiranja javnega servisa agencije. Direktor STA je zavračal predajo ustrezne dokumentacije, UKOM pa je nato le izvršil klavzulo iz pogodbe.

Resnična pravna dilema v zvezi z STA je ta, da sedanja zakonodaja ne določa dovolj natančno, kaj javna služba STA sploh vključuje in v čem se razlikuje od njene komercialne storitve. Tudi zato direktor STA UKOM-u noče predati dokumentacije agencije. Dejansko sta obe službi tako prepleteni, da Vlada financira javno službo, ki jo STA še enkrat proda kot svojo komercialno storitev, kar privede do dvojnega financiranja. Trenutna vlada je prva, ki se je uspela spoprijeti s to težavo in si jo prizadevala odpraviti. Ministrstvo za kulturo je zato pripravilo novo Uredbo, ki jasno ločuje med javno službo in tržno storitvijo agencije. Ta uredba je bila v času pisanja že sprejeta. Medtem je Vlada agenciji že ponudila podpis pogodbe za leto 2021, ki je celo za 50.000 evrov višja kot je bila doslej, a je direktor STA ne želi podpisati.

Gospodarske razmere med pandemijo

Evropska komisija ugotavlja, da so se gospodarske razmere med pandemijo covid-19 poslabšale. Navaja, da se je gospodarsko negotovost za medijski sektor povečala tudi zaradi začasne ustavitve plačil ministrstva za kulturo za letni razpis za sofinanciranje medijskih vsebin, ki je potekal leta 2020. Poroča o možnih tveganjih političnega vpliva pri »sprostitvi letnih sredstev«, v višini 2.7 milijona evrov, ki jih je Ministrstvo za kulturo v letu 2021 namenilo za podporo medijskemu pluralizmu in raznolikosti medijskih vsebin. Prav tako navaja skrbi, ki jih nekateri izražajo v zvezi z eksistenčnim stanjem novinarjev, predvsem tistih, ki delujejo kot samostojni podjetniki.

Odgovor

Poudarjamo, da je Ministrstvo za kulturo izplačalo 100 % plačil iz letnega razpisa za medije pred koncem leta 2020. Mediji niso utrpeli nobene gospodarske škode, saj mediji načrtno prejemajo sredstva v obrokih na podlagi izvrševanja obveznosti iz programov, s katerimi so se prijavili na razpis.

Medijski razpis, ki ga je objavilo ministrstvo za kulturo, ni bil »sprostitev letnih sredstev«, temveč natečaj, v katerem mediji oddajajo svoje projekte, ki jih nato oceni strokovna komisija za medije. Ministrstvo odločno zavrača očitke o političnem vmešavanju v razpis. Strokovna komisija je dodelila sredstva 67 različnim projektom z različnimi vsebinami in političnimi stališči. Edina razlika med letošnjim razpisom za medije v primerjavi s preteklimi leti je v tem, da so mediji iz Področja B (mediji posebnega pomena), morali tekmovati z drugimi konkurenčnimi projekti, ter zbrati dovolj točk, medtem ko so v preteklih letih vsi projekti prejemali sredstva, saj se je celotni budžet razpisa po uravnilovki v enakomernih deležih razdelil med medije. Strokovna komisija je menila, da je to nepošteno do projektov, ki so najboljši, saj so tako deležni enakega financiranja kot najslabši projekti. Strokovna komisija je prepoznala medijske projekte z najboljšim potencialom in najprepričljivejšo predstavitvijo ter medijskemu razpisu povrnila izvirni namen nagrajevanja odličnosti. Projektni razpisi ne morejo biti socialni korektiv za zasebne medijske hiše, ampak morajo spodbujati tiste medijske projekte, ki sledijo namenu tovrstne državne pomoči, to je spodbujanju tistih medijskih vsebin, ki prispevajo h kakovostnemu informiranju državljank in državljanov na vseh ravneh. 

V zvezi z težavami samozaposlenih novinarjev med pandemijo poudarjamo, da so samozaposleni novinarji od začetka razglasitve pandemije (marca 2020) pa vse do konca (junija 2021) prejemali univerzalni mesečni dohodek v višini 700 evrov, država pa jim je plačevala tudi socialne prispevke.

Zasebne medijske hiše so bile deležne na desetine milijonov evrov finančnih pomoči iz protikoronskih interventnih paketov, saj jim je država financirala 80-odstotkov plač delavcev na čakanju, prav tako jim je plačevala socialne prispevke.

Tudi Javna radiotelevizija RTV Slovenija je med pandemijo prejela dodatno pomoč v višini 2,7 milijona evrov.

Predvsem zaradi hitrih in odločnih interventnih ukrepov vlade noben novinar med pandemijo ni izgubil službe, prav tako ni noben medij prenehal poslovati.

Dostop do informacij

Poročilo omenja, da se novinarji »še naprej srečujejo z ovirami pri dostopu do javnih informacij in dokumentov, zlasti zaradi dolgotrajnih postopkov.«

Odgovor

Ministrstvo meni, da ni utemeljenih razlogov, da Poročilo viša stopnjo tveganja v zvezi z dostopom do javnih informacij. Zakon o medijih posebej ureja postopek po katerem lahko novinarji dostopajo do informacij, in sicer tako, da daje medijem poseben (ugodnejši) položaj pri pridobivanju informacij javnega značaja v primerjavi z javnimi zavodi. Določa, da morajo oblasti na vprašanja medijev odgovoriti v 7 (sedmih) delovnih dneh. Ministrstva in zavodi ta rok dosledno upoštevajo. Izjema so le vprašanja, kjer bi organ moral v odgovoru navajati občutljive zasebne podatke. Za te oblike vprašanj je potreben poseben postopek, ki temelji na Zakonu o dostopu do javnih informacij (ZDJI) – v teh primerih je rok 30 dni. V primeru, da namerava organ odgovor zavrniti ali delno zavrniti, mora o tem pisno obvestiti medije do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja.

Spletno nadlegovanje novinarjev in tožbe proti novinarjem

Poročilo navaja, da se spletna nadlegovanja novinarjev in tožbe proti novinarjem še naprej povečujejo, medtem ko so fizični napadi redki. Povzema, da je »Platforma Sveta Evrope za spodbujanje zaščite novinarstva in varnosti novinarjev od oktobra 2020 objavila sedem opozoril, ki se nanašajo na Slovenijo – v času pisanja naj bi slovenskih oblasti odgovorile le na tri.«

Odgovor

Do 21. 7. 2021 je bilo je bilo na platformi Sveta Evrope objavljenih 8 (osem) opozoril. Od tega so na štiri (4) slovenske oblasti odgovorile.

Od preostalih poročil eno od njih (»Radio Študent pred zaprtjem«) nima nobene povezave s samo vlado, saj gre za zasebni spor med medijem in (zasebnim) lastnikom, ki medija ne želi več financirati.

Medtem ko se vsi ostali trije primeri ukvarjajo z isto temo tvitov predsednika vlade Janeza Janše, na katere sta se Vlada RS in Ministrstvo za kulturo že večkrat odzvala, nazadnje v Memorandumu, ki ga je objavila komisarka za človekove pravice Sveta Evrope, Dunja Mijatović, kjer je bil odgovor Vlade naslednji:

»Kakršne koli kritike, ki jih je premier namenil medijem, pa nikakor ne moremo šteti za napad na svobodo medijev in neodvisnost novinarskega dela. Svoboda izražanja je pravica, ki pripada vsem, tudi Vladi in njenim predstavnikom, in se ne konča le z nevtralnimi izjavami, ampak nujno vključuje tudi kritično izražanje. Evropsko sodišče za človekove pravice je že večkrat poudarilo, da se svoboda izražanja ne nanaša samo na informacije ali ideje, ki so nam sprejemljive, temveč tudi na tiste, ki ganejo, šokirajo ali vznemirjajo. Zato ima premier ustavno zaščiteno pravico kritičnega odzivanja na poročanje medijev, povezanih z njim, zlasti če vsebujejo hude, žaljive in neutemeljene obtožbe. Ne gre za kakršen koli politični pritisk, temveč za uveljavljanje svobode političnega izražanja, ki uživa tudi posebno zaščito v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice.«

Empirični dokazi kažejo na dejstvo, da Vlada nikoli ni uredniško pritiskala na novinarje (takih poročil sploh ni bilo), prav tako ni dokazov, da se novinarji »samocenzurirajo.« Obstajajo pa dokazi o nasprotnem. Mediji v Sloveniji lahko prosto poročajo temah, ki kritizirajo Vlado. Nedavna analiza medijev o slovenskih medijih, ki jo je objavila Fakulteta za medije, jasno kaže, da so slovenski mediji pogosteje protivladno usmerjeni in precej izrazito svetovnonazorsko levo uredniško pristranski. Poročilo State Departmenta pa kaže, da Vlada RS spoštuje svobodo govora in svobodo tiska.

Tega pa ne bi mogli trditi o prejšnji Vladi.

Minister v vladi Marjana Šarca, član Stranke Alenke Bratušek (Renew) Marko Bandelli je v tvitu zapisal: »Z veseljem pozdravljam odločitev Rusije s kaznovanjem novinarjev, ki žalijo novinarje in javne osebe.«

Predsednik (iste) vlade Šarec je javno pozval podjetja v državni lasti naj ne oglašujejo v medijih »ki širijo sovraštvo«, pri tem pa je za takšne medije označil le tiste, ki so njegovo Vlado kritizirali.

Vodja Šarčeve poslanske skupine (LMŠ) je na javni televiziji dejal, da »… imamo enega novinarja, ki je pisal za desne časopise in je danes normalen novinar … », ter tako namignil, da novinarji, ki pišejo za desne medije, niso normalni.

Bivša premierka Alenka Bratušek je sodno preganjala fotoreporterja, ki je slikal njen SMS, v katerem smo lahko prebrali, da ji je nekdo čestital po izvolitvi za predsednico vlade. Omenjeni fotoreporter se je moral zaradi pogroma preseliti v tujino.

Poslanec stranke Levica Miha Kordiš je grozil novinarjem Sveta na Kanalu A, da »kamera ne bo edina stvar, ki jo boste na mojem pragu pustili.«

SLAPP tožbe katere v opombah navaja poročilo (povzete po platformi Sveta Evrope za zaščito novinarjev) so bile zasebne tožbe, ki nimajo nobene veze z Vlado ali vladajočimi politiki. Nobenih poročil pa ni o resničnih sumih institucionalnih pritiskov na novinarje.

Znan je zaskrbljujoč primer raziskovalnega novinarja Bojana Požarja, kjer obstaja sum institucionalnih pritiskov na enega samega novinarja, o katerem slovenski tisk ni nikoli poročal, saj je bil večinoma tarča ljudi, ki spadajo v politično-ekonomski center blizu prejšnjih vlad. Požar je bil tarča serijskih tožb več prominentnih uradnikov na položaju in funkcionarjev (med njimi vrhovne poveljnice vojske, poveljnika policije, tožilcev, sodnikov, politikov, s politiko povezanih podjetnikov in županov). Zoper njega so vložili na desetine tožb, vse pa so se končale z oprostilnimi sodbami ali umikom tožbe. Obstaja močan sum, da se je s tožbami želelo utišati njegovo raziskovalno delo, zaradi katerega so morali (tudi zaradi sumov korupcije) odstopiti kar štirje ministri prejšnje vlade Marjana Šarca.

Prav tako so skrajni levičarski aktivisti grozili novinarju RTV Slovenija Jožetu Možini. Uporabnik na tviterju mu je pretil, da ga bo povozil na prehodu za pešce, medtem ko ga je drugi pred delovnim mestom pričakal s svečo in mu grozil, kaj se mu bo zgodilo, če njegove pogovorne oddaje, kjer se pogovarja z žrtvami jugoslovanskega komunizma ne ukinejo.

Grozili so še enemu novinarju RTV Slovenija Igorju Pirkoviču in sicer po tem, ko je organiziral lansko prireditev ob dnevu državnosti. Tviter uporabnik mu je zagrozil: »Crkni govno domobransko. Pa če kdo ne razume pomena 'crkni': želim, da Igor Pirković umre počasi in boleče.« 

V lanskem letu smo sicer v Sloveniji zabeležili le dva primera, ki sta objavljena tudi v poročilu in sicer oktobra 2020, ko je na protivladnem protestu protestnik in glasbenik Zlatan Čordić napadel snemalca televizijske hiše Nova24TV in mu iz rok želel iztrgati kamero, nato pa še enkrat, novembra 2020, ko so – ponovno na protivladnem protestu – protestniki hudo poškodovali snemalca, še enega novinarja pa so porinili po tleh, da je padel in mu uničili opremo.

Pridružujemo se torej kritikam, da se novinarje v resnici nadleguje, a poročilo primerov, kjer je res prišlo do nadlegovanja ali celo napadov sploh ne omenja, ker se o njih v nacionalnih medijih ne poroča, saj gre predvsem za novinarje, ki se jih zaničuje zaradi njihovih desnih svetovnih nazorov. Nadlegovalci so navadno levi politiki, skrajno levi politični aktivisti, v prejšnjih vladah pa pogosto pa tudi člani sodstva, policije, celo vojske. Prav je, da se o tem začnemo pogovarjati.