Spoštovani, prav lepo pozdravljeni,

ob 200-letnici Narodnega muzeja Slovenije odpiramo danes razstavo z naslovom Zlata sled.

Glede na nastanek, vlogo in pomen te imenitne institucije lahko zlati sledi sledimo 200 let nazaj, vse do leta 1821, ko dobimo Kranjski stanovski muzej. Današnji Narodni muzej Slovenije v neprekinjeni sledi predstavlja najstarejšo delujočo kulturno ustanovo. Okoli 60. let po ustanovitvi Kranjskega deželnega muzeja dobi muzej, zaradi prizadevanj Dragotina Dežmana, novo ime, Kranjski deželni muzej – Rudolfinum. Svoje prostore dobi v tej zgradbi, ki je bila prvo, izključno za kulturo zgrajeno poslopje v Sloveniji.

Z novimi prostori so se izboljšale razmere za znanstveno delo in tudi umetniške stvaritve. To lepo ponazarja stropna poslikava Janeza Šubica, ki je upodobil Carniolio kot pokroviteljico znanosti in umetnosti. In kje drugje kot na mestu, na katerem stoji sedaj, bi lahko stal kip Janeza Vajkarda Valvasorja. Valvasor, ki je bil načrtni zbiralec mineralov, inštrumentov, grafičnih listov in podobnega, je verjetno tisti, pri katerem lahko začnemo slediti sledem muzeologije.

Muzej se je razvil v imenitno institucijo, ki je izdajala celo vrsto periodičnih publikacij. Od Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain do glasila Muzejskega društva za Slovenijo po prvi svetovni vojni, ko se je muzej preimenoval v Narodni muzej, ime, ki ga z dodano besedo Slovenije nosi še danes. Po letu 1945 so ga vodili imenitni strokovnjaki in profesorji – naj omenim meni ljubega in nadvse dragega profesorja, velikega poznavalca umetnostne zgodovine, arheologije in zgodovine Jožeta Kastelica.

Ne bom tarnal v tem trenutku, kako potrebno je, da muzej zaživi sam v tej hiši in da dobi Prirodoslovni muzej samostojne prostore.

Zlato spremlja človeka od nekdaj kot prekletstvo, zlo, ali kot blagoslov, sreča. Težko je ob tem povedati kaj primernega, saj je razstava postavljena imenitno, ilustrativno in povedno, obiskovalca nagovori s posameznostmi ob razumevanju vse širine, ki jo razstava Zlata sled zaobjema.

Pojmov, ki se vežejo na zlato je veliko. Vežejo se na lepoto, harmonijo, vežejo se na pohlep, moč, vežejo se na državo. Omenim naj le nekatere pojme: zlato pravilo, zlato število, zlati rez, zlata knjiga, pa zlato tele, zlata mrzlica, Zlati rog, kjer je preliv, ki loči Evropo od Azije, pa zlata bula ogrskega plemstva iz leta 1222, pa zlata bula Karla VI., s katero so uredili način cesarske oblasti, ki nam je bila Slovencem stoletja nadrejena. Vladarska družina je ustanovila red zlatega runa, ki ima svoje mitološke osnove v antiki. Že v antiki so govorili o tem, kako zlato spreminja in spremlja vsakega posameznika, skupnost, narode in oblast ves čas. In kako zlato predstavlja stvarno in simbolno vrednost in vrednoto.

Na podlagi mitologije je Platon v 4. stoletju pred Kristusom opisal zamisel o idealni državi kot tridelni družbi, in se pri tem, kot pravi, poslužil "plemenite prevare": vladarjem je primešano zlato, njihovim pomočnikom srebro, kmetovalcem in rokodelcem pa železo in baker.

Ta sistem tridelne družbe se je v svoji hierarhični obliki – sicer prirejen času, a v osnovi nespremenjen – prelil v srednji in novi vek. Eni so vladarji, drugi oplemeniteni, tretji nič od tega. To lahko vidimo v kraljevinah, ko se na njene najvišje predstavnike na simbolni ravni, deloma tudi stvarni, vežejo moč, oblast, slava, čast, vera, sveto, bogastvo in razkošje. Družbe so danes sicer demokratičnejše, vsaj tiste bolj razvite, vendar na simbolni ravni še vedno ohranjajo antično osnovo, plemenito prevaro tridelnosti.

Zlato se seveda veže tudi na odličnost. Ta se je prelila v tisto, kar danes označujemo z izrazom meritokracija. To je zlato znanja, duhovne presežnosti in sposobnosti. 

Na zlato se vežejo še mnogotere stvari, tudi zlata doba, obdobje srečnih časov, hrepenenje po popolnosti in raju, kjer je popolna sreča. A dokler je popolna sreča, zgodovine ni. Zgodovina je, dokler so ljudje nesrečni, dokler si stalno želijo več, dokler hrepenenje ne popusti. Dokler bodo želeli zlato, bodo želeli doseči brezskrbno zlato dobo.

Na Slovenskem ni bilo veliko zlata in reke, kjer ga je nekaj vendarle bilo, niso povzročile zlate mrzlice, ki bi zlate reke spremenila v krvave reke. So pa v slovenskem izročilu ohranjene zgodbe, ki so povezane s predstavami o rajskem vrtu sredi nedostopne gorske divjine, zgodba o Zlati gori, na kateri rastejo zlata jabolka, ki dajejo nesmrtnost. Podobnih zgodb je še več. Morda je med njimi najbolj znana tista o triglavskem Zlatorogu, ki ga rani lovec. Zlatorog s čudežnim zeliščem ozdravi, lovec pa ob srečanju z Zlatorogom omahne v smrt.

Nenazadnje pa je morda najlepša zgodba tista, ki jo je Janko Ravnik leta 1931 upodobil v prvem slovenskem celovečernem filmu V kraljestvu Zlatoroga. Zgodba govori o tem, kako se trije gorniki odločijo za pot v "kraljestvo Zlatoroga". Povzpnejo se na Triglav, od koder se jim odpre pogled na lepo slovensko zemljo. Verjetno je to tisto zlato, za katerega se velja najbolj potruditi.

Ustvarjalcem razstave se zahvaljujem za to razstavo in jim zanjo čestitam.