Ideja o samostojnosti in neodvisnosti slovenskega naroda ni nastala čez noč, temveč se je prek ljudi, kot je bil France Dolinar, krepila, zorela in končno dozorela tistega slovesnega junija 1991.

O samostojni slovenski državi je pisal že v prvih povojnih letih, leta 1945 pa se je, kot mnogi Slovenci, znašel v taborišču v Italiji. Kot široko razgledan mož, ki je obvladal večino evropskih jezikov, je imel za slovenske begunce več predavanj. V okviru tako imenovane ljudske univerze, ki so jo organizirali slovenski begunci v taborišču v Serviglianu, je imel novembra 1945 predavanje z naslovom Strukturno sociološke hibe slovenskega narodnega organizma. V njem je predstavil pojave, ki ogrožajo zgradbo slovenskega naroda. Po njegovem so bili to neenotnost, rušenje narodnih avtoritet, klikarstvo, pa tudi razhod med generacijami.

Da je za narod še kako pomembno, da ima svojo lastno državo, je jasno podčrtal tudi kasneje: »Če smo Slovenci v dobi narodnega preporoda nekaj časa morali in nekaj časa še verjetno obrazložitvijo mogli odlagati uresničitev suverene svoje državne samostojnosti, sedanji moment slovenstva ukazujoče terja in alternativa je samo ena: narodni pogin – svoje vrhovno narodno slovensko državo. Bistvene naloge v narodu ne morejo biti izpolnjene, ako narod nima na voljo lastne državne moči.« 

Več o Francetu Dolinarju in njegovem prispevku k osamosvojitvi Slovenije pa najdete v prispevku na slovenci.si