Kulturni ustvarjalci in voditelji oddaje trdijo, da se vlada kolektivno o kulturnikih izraža kot o parazitih, zajedavcih oz. leni eliti, prisesani na državne jasli. Voditelja govorita, da je »takšna komunikacija jasno sporočilo politične kulture in kaj si mislijo o 27.000 ljudeh, ki delajo v kulturi«. Odnos kulture naj bi bil »mačehovski in ignorantski, neviden.« Ministrstvo obtožujejo pomanjkanja socialnega dialoga.

Voditelja želita misel (skupaj s kulturniki) inkorporirati v nit oddaje, kot da je uradno stališče trenutne vlade in Ministrstva za kulturo, da so kulturni ustvarjalci paraziti in da med ministrstvom in kulturnimi deležniki ni povsem nobenega dialoga, kar pa nikakor ne drži. Dosežki, ki jih je ministrstvo doseglo ta mandat, to potrjujejo. Slika slovenske kulture, ki so ju prikazali v oddajah, nima nobene zveze z resničnostjo. Ministrstvo za kulturo je naredilo vse, da bi kultura preživela pandemijo s čim manj posledicami za ustvarjalce na področju kulture.

V odgovoru novinarju Mihi Drozgu smo jasno zapisali, da bo minister svoje stališče predstavil na interpelaciji. Prav tako je ministrstvo novinarju hkrati poslalo prošnjo za pisna vprašanja, ki pa jih novinar nato nikoli ni poslal.

Minister je v času svojega mandata (kljub epidemiji) v manj kot letu dni osebno opravil več kot 100 sestankov z različnimi zunanjimi kulturnimi in kulturnopolitičnimi deležniki, kar pomeni, da je prisluhnil njihovim trenutnim vprašanjem in dilemam ter tako dosledno in ažurno odgovarjal na aktualno problematiko stanja slovenske in širše evropske kulture.

Dialog z družbenimi deležniki je potekal ves čas. Sodeloval je v vseh usklajevanjih protikoronskih paketov, da bi bilo res čim več samozaposlenih v kulturo deležnih intervencijskih ukrepov. Po sprejetih protikoronskih paketih spomladi je minister prejemal čestitke in priznanja tudi od tujih veleposlanikov, češ da se je pri nas za kulturo poskrbelo veliko bolje kot v njihovih državah (npr. tudi od veleposlanice Velike Britanije). Tudi društvo Asociacija je pritrdilo, da je ministrstvo s PKP-ji prisluhnilo samozaposlenim v kulturi.

Čeprav so rezultati trdega dela jasni, je v oddaji Tone Partljič zatrdil naslednje: »O vladi na področju kulture ni mogoče reči prav nič dobrega.«

V nadaljevanju poudarjamo le nekaj dejstev:

• Ministrstvo je uspelo zagotoviti rekordni proračun za kulturo v zgodovini samostojne Slovenije za leto 2021, za četrtino večji od proračuna, ki ga je za leto 2021 načrtovala prejšnja vlada, proračun se je, kljub pandemiji, zvišal za 46 milijonov evrov, na 237 milijonov evrov, kar je rekord v zgodovini samostojne države,
• deležniki s področja kulture so na podlagi prizadevanj Ministrstva za kulturo v letu 2020 dodatno črpali intervencijska sredstva v višini več kot 68,5 milijonov evrov,
• v letu 2020 je bilo izplačanih kar 83 % več kohezijskih sredstev kot v letu 2019,
• v okviru Načrta za okrevanje in odpornost so za kulturo načrtovana dodatna nepovratna evropska sredstva v predvideni višini 87 milijonov evrov,
• vršijo se intenzivna pogajanja za novo kohezijsko finančno perspektivo 2021-2027 za krepitev kulturnega sektorja,
• omogočile so se programske spremembe in podaljšanje rokov za izvedbo v letu 2020 načrtovanih projektov, tudi za končanje operacij iz kohezijskih sredstev,
• za 20,5 milijonov evrov so se povečale investicije v javno kulturno infrastrukturo,
• za 1 milijon evrov so se povečala sredstva, namenjena spomenikom v lasti občin in drugih pravnih in fizičnih oseb,
• za 1 milijon evrov so se povečala sredstva za založništvo,
• za 1 milijon evrov so se povečala sredstva za filmsko dejavnost,
• za 1,9 milijonov evrov so se povečala sredstva s področja ustvarjalnosti, kamor spadajo gledališka, glasbena, vizualna in intermedijska umetnost,
• za 1,4 milijona evrov so se povečala sredstva za samozaposlene, ki vključujejo plačilo prispevkov za socialno varnost samozaposlenih, delovne štipendije samozaposlenih ter boleznine,
• za 0,5 milijona evrov so se povečala sredstva za nakup knjižničnega gradiva,
• v proračunih 2021 in 2022 je minister uspel uveljaviti izvajanje Zakona o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe v kulturi, ki bo v omenjenih letih kulturnemu sektorju zagotovil še dodatnih 22,25 milijonov evrov.

V okviru tega je treba izpostaviti trditev novinarke Maje Sodja, ki je dejala, »da so zaposleni v javnih zavodih dobivali plače, vlada je tukaj pomagala s protikoronskimi ukrepi, povsem drugače je s samozaposlenimi.«

Trditev ne drži. Vlada je obsežno pomagala in še pomaga tudi samozaposlenim. Vsak samozaposleni v kulturi je že od marca naprej lahko deležen temeljnega dohodka v višini 700 evrov, plačani so jim bili tudi socialni prispevki. Ukrep do preklica epidemije še vedno velja. Po doslej zbranih podatkih so samozaposleni v kulturi črpali skoraj 7,9 milijonov evrov mesečnega temeljnega dohodka.

Ministrstvo za kulturo je z deležniki na področju kulture večkrat usklajevalo pakete intervencijskih pomoči. Spomnimo: po PKP1 do temeljnega dohodka niso bili upravičeni kulturni izvajalci, ki niso mogli dokazati izgube dobička glede na februar leta 2020, kar je bilo za kulturnike, ki so plačani po tranšah in projektih, težavno. Z nadaljnjimi paketi se je to rešilo, zato je zdaj do temeljnega dohodka in plačila prispevkov upravičeno kar največje možno število samozaposlenih v kulturi.

Evidentirana sredstva, ki so jih iz proračuna ministrstva in prek FURS-a dobili samozaposleni v kulturi zgolj za socialno podporo v letu 2020, brez upoštevanja slehernih programskih sredstev, ki so jih prejeli za svoje delo, znašajo 19 milijonov evrov, kar pomeni, da je 3258 samozaposlenih v kulturi, kolikor jih je bilo konec leta 2020 vpisanih v razvid, prejelo povprečno na osebo za 5.832,00 evrov socialne podpore. Če to izenačimo z Nemčijo, ki ima 41x več prebivalcev kot Slovenija, je to enako, kot da bi Nemčija samo za socialno podporo samozaposlenim v kulturi v enem letu namenila ok. 780 milijonov evrov. Poudarjamo, da tu še niso všteta nobena programska sredstva, ki jih samozaposleni v kulturi prav tako prek pogodb, podpisanih z javnimi zavodi ali nevladnim sektorjem, prejemajo iz proračuna ministrstva, iz neposrednih evropskih sredstev ali iz proračunov drugih ministrstev.

Prav tako je treba poudariti, da so se že osnovna sredstva za samozaposlene v kulturi (kljub pandemiji) povečala na 10,18 milijona evrov (leta 2019 sredi konjunkture so znašala 9,38 milijona evrov).

Režiser Matevž Luzar je dejal, »da se je s covid lockdownom in nastopom nove vlade zgodila blokada financiranja slovenskega filma.« Voditeljica oddaje je nato zatrdila, da »država ni spoštovala podpisanih pogodb, ljudje, ki so delali na filmskih projektih, večina samozaposlenih, pa ni dobila plačila.«

Ne drži, da se je blokada zgodila z nastopom nove vlade. Ministrstvo za kulturo je moralo pri izvajanju izplačil upoštevati veljavne predpise za vključevanje projektov v veljavni Načrt razvojnih programov (v nadaljevanju NRP), ki predstavlja tretji del proračuna. Projekt, uvrščen v veljavni NRP, je namreč temeljna enota za izvrševanje proračuna (2. člen ZIPRS2021). Predpisi glede uvrščanja projektov v veljavni Načrt razvojnih programov se niso spremenili, vendar se je že v letu 2019 spremenila metodologija uvrščanja projektov. Do spremembe torej ni prišlo v času mandata ministra dr. Vaska Simonitija, temveč v času predhodne vlade. Dokler filmi oziroma projekti niso bili uvrščeni v veljavni Načrt razvojnih programov 2020–2023, Ministrstvo za kulturo kot financer ni moglo izvesti postopka izplačila. Z izplačilom sredstev v okviru intervencijskih paketov konec leta 2020 je nova vlada učinkovito rešila birokratske zagate, ki jih je nevede, najbrž zaradi neznanja, ustvarila prejšnja vlada. Še enkrat poudarjamo, da se v okviru rekordnega proračuna za leto 2021 za film namenja kar 1 milijon evrov več.

Novinar in voditelj Miha Drozg je izjavil: »Kar nekaj direktorjev nacionalnih kulturnih ustanov, čeprav so imeli široko strokovno podporo, po poteku mandata ni bilo vnovič izbranih.«

Ne drži, da so imeli »široko strokovno podporo«. Imeli so podporo svetov zavodov, ne pa tudi izbirne komisije. Za vsako imenovanje je bil izveden javni natečaj s strogimi pravno-formalnimi merili in pravili, ki določajo, kdo se lahko prijavi na to funkcijo. Potem ko je izbirna komisija Ministrstva za kulturo ministru na podlagi njegovih strokovnih referenc in izkušenj predlagala najprimernejšega kandidata, je minister vedno upošteval njen predlog. Prednost je dal tistemu kandidatu, za katerega je bilo objektivno ugotovljeno, da je najbolj usposobljen.

Noben od direktorjev ni bil zamenjan. Vsi so bili imenovani potem, ko so prejšnjim direktorjem potekli mandati. Edina izjema je zgolj Javna agencija za knjigo RS, kjer je nepravilnosti v ravnanju direktorice ugotavljal že predhodni minister iz kvote Socialnih demokratov mag. Zoran Poznič in je torej šlo zgolj za nadaljevanje postopka, zatečenega s strani prehodnega vodstva. Tudi zato je v tem primeru namigovanje, da gre za politično kadrovanje, absurdno.

Na koncu pa izpostavljamo še uvodne besede iz članka, ki sta spremljala obe oddaji: »Majejo se temelji kulture, politična pripadnost postaja merilo za vodenje ustanov. Ni pomembno, si revizor ali zbiratelj, imaš izkušnje in znanje, vizijo in mednarodni ugled, ključna je barva, pa si, čeprav ti stroka prilepi rdeči karton, odslej direktor osrednjih nacionalnih kulturnih institucij. Kompetence, izkušnje in znanje ne štejejo, stroko se presliši.«

Zgroženi smo nad takšno nesprejemljivo in skrajno žaljivo retoriko, ki žali tako slovenski izobraževalni sistem, stroko, v kateri izbrani kandidati delujejo, kot tudi izbrane posameznike osebno. Novi direktorji so bili izbrani po istem postopku kot vsi prejšnji v zgodovini države. Gre za obtožbe, ki lahko potencialno po krivici uničijo njihovo profesionalno ime in ugledne kariere. Nihče od novih direktorjev ni politično opredeljen. Gre za apolitične strokovnjake z mednarodnim ugledom, ki se jim zdaj krivično pripisuje ne le politična pristranskost, ampak tudi strokovna nekompetentnost. Nikomur od imenovanih »stroka ni prilepila rdečega kartona«.

Imenovanje novih direktorjev ali potrditev starih direktorjev v tistih javnih zavodih, kjer je mandat direktorjem potekel, je vedno potekalo transparentno, na osnovi razpisov, prijav kandidatov, razgovorov kandidatov z ustrezno strokovno komisijo, pridobitvijo posvetovalnega stališča javnih svetov in ob izpolnjevanju pogojev, ki jih predpisujejo trenutno veljavni akti v javnih zavodih s področja kulture. So pa ti akti zelo različni in so pogoji v različnih aktih preveč razpršeni, na kar je Ministrstvo za kulturo, zlasti v zvezi z imenovanjem članov svetov v javnih zavodih, nedavno v svojem revizijskem poročilu opozorilo tudi Računsko sodišče RS, zato poteka postopek čim večjega poenotenja aktov o ustanovitvi v javnih zavodih s področja kulture, predvsem pa njihovega usklajevanja z veljavnimi zakonskimi podlagami (npr. skladno z Uredbo o potrebnem znanju slovenščine za posamezne poklice zahtevana visoka stopnja znanja slovenskega jezika). Prav tako so nekateri akti nerazumno izključevali možnost kandidature strokovnjakov s podiplomsko izobrazbo (na primer z doktoratom), saj so se lahko na mesto direktorja prijavljali zgolj strokovnjaki z univerzitetno izobrazbo in ne »z najmanj univerzitetno izobrazbo«. Takšne anomalije poskušamo v ustanovitvenih aktih javnih zavodov strokovno in utemeljeno tekoče odpravljati. Vsekakor pa ostro zavračamo trditev o politični naravi takšnih ukrepov.