Skoči do osrednje vsebine

Odgovor ministrstva za kulturo na članek v New York Timesu z naslovom ''Populistični voditelj je s kulturnim bojem začel v muzejih''

Kot odgovor na članek z naslovom ''Populistični voditelj je s kulturnim bojem začel v muzejih'' v New York Timesu dne 27. januarja 2021 objavljamo celotno korespondenco med ministrstvom za kulturo in g. Alexom Marshallom, novinarjem New York Timesa.

Po mnenju ministrstva so v članku izpuščene bistvene informacije, posredovane novinarju, na podlagi katerih bi se izničila bizarna trditev o ''kulturnem boju'' v Sloveniji. Menimo, da smo stališče ministrstva dolžni predstaviti v nespremenjeni in necenzurirani obliki, da pojasnimo vsa dejstva in zapletene pravne posebnosti vprašanj, ki jih je izpostavil novinar, ter podrobnosti, značilne za državo, tako da bodo bralci New York Timesa in širša javnost bolje razumeli aktivnosti vlade. Ministrstvo je prepričano, da bo le popolno razkritje celotne komunikacije med obema stranema omogočilo celovito sliko o zadevi.

Pošiljatelj: Alex Marshall <alex.marshall@nytimes.com>
Poslano: Ponedeljek, 18. januar 2021, 11.08
Naslovnik: MK PR <pr.mk@gov.si>
Zadeva: sklic: New York Times/prošnja za intervju z Vaskom Simonitijem

Pozdravljeni,

sem novinar New York Timesa v Londonu in pišem članek o vseh spremembah, do katerih v zadnjem letu prihaja v slovenskem kulturnem življenju v zvezi z novimi direktorji muzejev, načrtovanim muzejem slovenske osamosvojitve in tako dalje.

Kot veste, je bilo glede tega veliko pritožb, nekateri ljudje pa pravijo, da gre za poskus pomika slovenske kulture v bolj domoljubno in konservativno smer. 

Prebral sem veliko vaših sporočil za javnost o teh vprašanjih, toda želeli bi govoriti z ministrom Simonitijem: zakaj uvaja spremembe, kaj želi doseči, ali je s tem, da postane kultura bolj domoljubna, kaj narobe, in kaj meni o pritožbah. 

Ali bi bilo to možno? Članek nameravamo objaviti v petek, zato bi odgovore pričakovali najpozneje v četrtek.

Kontaktiral sem tudi urad predsednika vlade Janše, kjer so mi povedali, da je najbolje, če se obrnem na vas.

Upam, da bo to možno, in pričakujem vaš skorajšnji odgovor.
Zahvaljujem se vam za vaš čas.
Lep pozdrav,

Alex Marshall

Novinar kulturne redakcije (Evropa)

---

V sredo, 20. januarja 2021, ob 8.51 je Mitja Iršič <Mitja.Irsic@gov.si> napisal:

Spoštovani g. Marshall,

hvala za vaša vprašanja. Trdite, da je bilo »veliko pritožb« v zvezi z ustanovitvijo muzeja osamosvojitve Slovenije. Nismo slišali za nikakršne pritožbe, razen politično motiviranih stališč levih opozicijskih strank in z njimi povezanih političnih aktivistov, ki poskušajo muzej predstaviti ne kot pomik v »bolj domoljubno in konservativno smer«, kot pravite vi, ampak ga enačijo z odkritim radikalnim nacionalizmom, kar je huda žaljivka za slovenske državljane in v popolnem nasprotju z vrednotami, povezanimi z našo osamosvojitvijo.

Večini Slovencev narodna samostojnost pomeni končni izraz svobode. To ni ideologija in na splošno nima popolnoma nič niti s konservativnostjo niti z nacionalizmom. Samostojnost je predstavljala projekt vseh slovenskih državljanov (ne zgolj etničnih Slovencev!), ki so se na plebiscitu o samostojnosti Slovenije leta 1990 z velikansko večino odločili, da bodo živeli v svobodni, demokratični družbi.  Ta dogodek je edini v zgodovini, ki je dejansko poenotil vse slovenske državljane pod okriljem skupnih idej – proevropskost, prokapitalizem in proliberalizem. 

Mnoge vzhodno- in srednjeevropske države, ki so se osvobodile okov komunističnega zatiranja, imajo muzej, posvečen tistim usodnim obdobjem v zgodovini naroda.  Hrvaška ima muzej domovinske vojne, Poljska muzej neodvisnosti, Latvija muzej okupacije Latvije, Litva muzej okupacij in bojev za svobodo itd. Vsi se ukvarjajo z enako temo prehoda iz obdobja, ko so bili del socialistične internacionalne naddržave, v sodobno demokratično evropsko državo.

Formalno bo muzej del praznovanja ob 30. obletnici slovenske osamosvojitve. Izpolnjeval bo mednarodne standarde, urejali pa ga bodo profesionalni zgodovinarji brez politične pripadnosti za zagotovitev ustrezne predstavitve boja Slovenije za svobodo.

To, kar želimo doseči z njim, je dokaj samoumevno. Precej nenavadno pa je vprašanje. Kaj so želele doseči Združene države Amerike z muzejem ameriške neodvisnosti, ki ga zvezna vlada neposredno financira? Kaj želi doseči mesto Washington DC z znanim parkom National Mall, kamor ljudje romajo v počastitev republike, njenih ustanovnih očetov in uglednih državnikov? Prepričani smo, da te institucije, prav tako kot skorajšnji muzej samostojnosti Slovenije, temeljijo na jasnih temeljih: praznovanju svobode, praznovanju individualizma, zlasti pa praznovanju človečnosti.

Lep pozdrav,

Mitja Iršič

       Svetovalec za odnose z javnostmi     
       Maistrova ulica 10, 1000 Ljubljana, Slovenija

V imenu dr. Vaska Simonitija, ministra za kulturo Republike Slovenije.

---

Pošiljatelj: Alex Marshall <alex.marshall@nytimes.com>
Poslano: Sreda, 20. januar 2021, 12.08
Naslovnik: Mitja Iršič <Mitja.Irsic@gov.si>
Zadeva: Sklic: New York Times/prošnja za intervju z Vaskom Simonitijem

Dragi Mitja,

hvala za podroben in hiter odgovor, čeprav se mi zdi, da je bilo moje elektronsko sporočilo razumljeno nekoliko napačno, saj sem vas spraševal le o muzeju samostojnosti. Opravičujem se, če je bila to moja krivda in je bilo moje sporočilo nejasno. Spraševal sem o vseh potezah na področju kulture.

- G. Simoniti je od prevzema funkcije zamenjal direktorje številnih muzejev, vključno z Narodnim muzejem, Moderno galerijo, Muzejem novejše zgodovine in tako dalje. V nekaterih primerih je spremenil pravila, ki urejajo te muzeje, kar mu je omogočilo izvedbo sprememb.

- Prav tako je poskušal odstraniti kulturne organizacije z Metelkove 6.

- Revidiral je seznam umetnikov, ki so upravičeni do posebnega statusa (kot je primer Zlatka).

- Protest nekega umetnika – primer okrvavljenih stolov pred ministrstvom – je označil za grožnjo s smrtjo, čeprav je razumljivejša razlaga sicer ne najboljšega umetniškega izražanja ta, da imajo na ministrstvu »krvave roke«.

V članku so vse te spremembe obravnavane kot celota, vključno z muzejem osamosvojitve.

Zanima me, kaj želi ministrstvo za kulturo doseči z vsemi temi spremembami. Številni nekdanji direktorji muzejev in drugi s področja kulture so mi povedali, da poskuša vlada področje nadzorovati, zato reorganizira ustanove Slovenije v bolj konservativno in domoljubno smer, kar je po njihovem mnenju slabo, in da poskuša ustaviti razstave, ki bi lahko bile kritične do vlade ali ki se ukvarjajo s socialnimi in političnimi temami.

To, kar se dogaja, primerjajo z dogodki na Poljskem in Madžarskem v zadnjih letih, kjer si vlada prizadeva prevzeti nadzor nad kulturnimi ustanovami. Ali to drži oziroma kakšen je vaš odgovor na to?

Vem, da je zastavljenih več vprašanj, vendar me zanima, ali bi lahko minister nanje odgovoril. Hvaležen bi bil, če bi se to zgodilo, kajti želimo vključiti njegova stališča.

Še enkrat hvala,

Alex

--- 

V četrtek, 21. januarja 2021, ob 3.12 je Mitja Iršič <Mitja.Irsic@gov.si> napisal:

Spoštovani g. Marshall,

seznanjeni ste bili samo z eno platjo resnice. Kot vse v življenju je resnica dokaj niansirana in kompleksna. Upamo, da boste prisluhnili našim pojasnilom in si ustvarili mnenje o dejanskem stanju. Vprašanja, ki nam jih zastavljate, so nam dobro znana in podobno kot tista o muzeju osamosvojitve prihajajo z levega pola slovenske politike in z njim povezanih NVO-jev. Ta vprašanja smo podrobno pojasnili slovenski javnosti, nato pa so se ponovno pojavila, pravzaprav v enaki obliki, v tujih medijih in pri tujih akademikih, ki seveda ne vedo, da so bile te zadeve pravno, politično in operativno razčiščene v Sloveniji.

Pri novih imenovanjih v javnih zavodih, kot so muzeji, galerije in podobno, vlada v celoti upošteva predpisani postopek ter posveča kar največjo pozornost pravilom in predpisom, ki urejajo imenovanja direktorjev javnih zavodov. Za vsako imenovanje se izvede javni razpis s strogimi standardi in pravili, ki določajo, kdo se lahko poteguje za položaj. Minister je dosledno upošteval predlog izbirne komisije ministrstva za kulturo glede najprimernejših kandidatov (na podlagi usposobljenosti). Vselej je izbral kandidata, za katerega je bilo objektivno ugotovljeno, da je strokovno najbolj usposobljen. V primeru imenovanj direktorjev javnih zavodov zakon določa, da je treba o izbiri kandidatov, ki jih izbere izbirna komisija, obvestiti svete javnih zavodov, ki so pristojni za podajanje mnenja o tem, kateri kandidat je primernejši za funkcijo. Ker so bile dolga leta na oblasti leve koalicije in so te svete vedno izbirale leve vlade, sveti poskušajo negirati ministrovo preferenco (ki je praviloma vedno najboljši kandidat v izbirnem postopku) in podati mnenje, da je primernejši drug kandidat – po navadi sedanji direktor ali kandidat, usklajen z levimi centri moči. Vlada ne poskuša posegati v strokovnost teh svetov, vendar je treba poudariti, da so bili praviloma imenovani politično, njihova vloga neodvisnega posvetovalnega telesa pa je v najboljšem primeru vprašljiva. Prav tako je treba poudariti, da njihova mnenja za ministra za kulturo niso zavezujoča. Njihova vloga je izključno svetovalna. Takšen je uradni postopek v Sloveniji in je enak tri desetletja. Ministrova diskrecijska pravica je dejansko instrument za odpravo politično pristranskih mnenj svetov javnih zavodov.

Sistem sam po sebi je politične narave, kajti sveti so imenovani politično, leve vlade pa v preteklosti temu niso nikoli oporekale.  Obtožbe o političnem vmešavanju so se pojavile šele z nastopom desne vlade, nikoli pa v petindvajsetih letih, ko so bile na oblasti leve vlade. Ministrovo upoštevanje formalnega postopka izbire najboljših kandidatov je edina varovalka pred politično izbranim aparatom. 

Nova imenovanja različnih direktorjev v javnosti blatijo tako levičarski mediji kot levičarski akademski krogi. V obtožbah navajajo, da so kandidati nestrokovni, nekateri pa gredo celo tako daleč, da jih imenujejo aparatčiki in prihuljenci stranke SDS (Slovenske demokratske stranke). To je velika žaljivka za te ugledne kandidate, ki so šli skozi izbirni postopek in imajo vse zahtevane kompetence za delovno mesto. So zelo cenjeni strokovnjaki na določenem področju doma in v tujini, vendar ne spadajo v ozek krog političnih kandidatov, ki so bili v preteklosti imenovani na te položaje.

Zdaj pa se dotaknimo primera tako imenovane »prisilne izselitve« NVO-jev z Metelkove 6. Objekt na Metelkovi 6 v Ljubljani je v lasti Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Je del starojugoslovanskega vojaškega kompleksa. Vse druge stavbe, ki spadajo v kompleks, so že bile obnovljene in spremenjene v najsodobnejše muzeje. Stavba na Metelkovi 6 je edina, ki je ostala neobnovljena in zanemarjena. Gre za stavbo iz 19. stoletja brez opravljenih večjih vzdrževalnih del. Je statično sporna in nevarna za stanovalce kakor tudi za mimoidoče. Načrt obnove stavbe in njene preureditve v muzej je star več desetletij. Pravzaprav sta zadnja dva ministra za kulturo (oba iz stranke Socialnih demokratov, ki je zdaj v opoziciji) začela uradni postopek izselitve NVO-jev, da bi se pripravil prostor za Prirodoslovni muzej Slovenije. Odkar so se NVO-ji leta 1997 naselili v nekdanjem vojaškem objektu, je bila to vedno začasna rešitev. Stališče Ministrstva za kulturo (ne glede na to, ali so ga vodili levo ali desno usmerjeni ministri) je vselej bilo, da bo ministrstvo slej ko prej stavbe uporabilo za enega od svojih javnih zavodov (muzeje, galerije, knjižnice itd.). V teh stavbah niso njihovi sedeži, ampak le njihove pisarne. Prav tako nimajo nobene pravne podlage za to, da bi objekt še naprej zasedali. Ministrstvo za kulturo pravzaprav dobiva ogorčena elektronska sporočila od drugih NVO-jev in podobnih združenj, ki sprašujejo, zakaj so sedanji stanovalci v objektu v elitnem delu Ljubljane v privilegiranem položaju, da lahko tam stanujejo. Nekateri NVO-ji v stavbi nimajo nobene povezave s kulturnim področjem, čeprav je bila stavba prvotno namenjena začasnemu središču za NVO-je s področja kulture.

Da ne omenjam tega, da nekateri najemniki brez soglasja ministrstva dajejo svoje prostore v podnajem drugim organizacijam. Prav tako je izredno nepošteno trditi, da se NVO-je deložira iz stavbe »v času krize koronavirusa«. To dejansko ne drži. Ministrstvo je zgolj poslalo predlog za sporazumno prekinitev. Če sporazumnega dogovora ne bi bilo mogoče doseči, imajo najemniki še vedno celo leto časa, da se preselijo drugam. Odločitev za to potezo je bila sprejeta že pred leti, sedanje vodstvo pa le izvaja ukrepe prejšnjih vodstev. To, da je bil predlog poslan v času krize koronavirusa, je zgolj naključje, kar pa je nepomembno, saj se od NVO-jev NE zahteva, naj se takoj izselijo.  Vendar so NVO-ji v resnici ves čas vedeli, da gre za začasno rešitev, to, da so lahko v objektu ostali triindvajset let, pa je bolj posledica dejstva, da prejšnja vodstva niso nikoli našla dovolj sredstev za njegovo obnovo in predajo enemu od svojih javnih zavodov.

Objekt je v stoodstotni lasti Ministrstva za kulturo. Glede tega ni nobene pravne dileme. Ministrstvo za kulturo ima pravice imetnika stavbe, da jo obnovi in preda enemu od svojih zavodov, in sicer Prirodoslovnemu muzeju, ki trenutno nima prostora, kjer bi hranil svojo neprecenljivo zbirko artefaktov. Res je, da se bodo obnovitvena dela začela šele v letu 2023, toda stavba ni stabilna ali varna za bivanje. Strokovna komisija, ki jo je najela prejšnja vlada, je dejansko ugotovila, da bodo potrebne močne konstrukcijske ojačitve, zato da bo objekt potresno varen. Z objekta so že padli deli strešnikov in k sreči ni bil poškodovan noben mimoidoči.

Pisarne na Metelkovi, ki jih NVO-ji brez plačila najemnine uporabljajo dve desetletji, niso bistvene za njihov obstoj, pa tudi niso njihova ustavna pravica. V Sloveniji je na stotine NVO-jev, ki NIMAJO takih privilegijev in niso upravičeni do milijonov evrov davkoplačevalskega denarja kot zadevni NVO-ji, ki vsi spadajo v elitne, dobro organizirane institucije z obsežnim financiranjem ter močnimi osebnimi in institucionalnimi omrežji. Toda zaradi edinstvenega močnega položaja, ki ga imajo v slovenski družbi, so začeli te privilegije obravnavati kot neodtujljive.

Minister za kulturo je vajen političnega aktivizma in okrvavljenih miz pred ministrstvom ne bi nikoli problematiziral, če bi bilo na njih samo njegovo ime in ime državne sekretarke, ki sta oba politika. Vprašanje je izpostavil zato, ker so bila na tistih okrvavljenih mizah imena uslužbencev, ki s politiko nimajo nič opraviti. Poskušal je le zavarovati svoje zaposlene, potem ko so izrazili strah zaradi odhoda na delo in tesnobo v zasebnem življenju. Razstava okrvavljenih miz je predstavljala zgolj vrh ledene gore. Dogodki te vrste tako imenovanih umetniških performansov potekajo od lanske pomladi in postajajo vse bolj nasilni, z izvajalci, ki blokirajo ulice, na okna pišejo imena uslužbencev, pred mesecem dni pa so celo s črno barvo poškodovali fasado objekta in povzročili večjo škodo v višini nekaj tisoč evrov. Histerija, ki jo kot obliko političnega boja podžigajo predvsem opozicijske politične stranke, je postala neznosna. Okrvavljene mize niso bile nič v primerjavi z napadom s sovražnimi sporočili, ki je sledil »razstavi«. Minister in državna sekretarka sta prejela grozilna elektronska sporočila, v katerih so jima sporočali, da je to šele začetek »upora« in da so protestniki pripravljeni iti »do konca«. Ministrovo hišo so nekajkrat poškodovali s črnilom in grafiti z ministrovo odsekano glavo. Napadi te vrste se nadaljujejo že mesece.

Izvaja jih izključno ozka skupina politično motiviranih ljudi, kajti večina umetnikov nima razlogov za pritoževanje. Sedanja vlada, zlasti pa pristojno ministrstvo, sta kulturi in umetnosti v Sloveniji namenila veliko podpore. Vsak samozaposleni umetnik je bil upravičen do prejema 1750 evrov v obdobju treh mesecev in do popolnega odpisa vseh davkov na plačo. Vsi samozaposleni umetniki so upravičeni tudi do mesečnega temeljnega dohodka v višini 1100 evrov od oktobra naprej (ko se je začel drugi val epidemije) do konca epidemije (tj. vsaj do aprila). Število samozaposlenih v kulturi se je med epidemijo povečalo za več kot 100, sredstva zanje pa so se z 9,5 milijona zvišala na 10 milijonov evrov.

Programi vseh NVO-jev so bili financirani, čeprav jih med krizo zaradi korone niso izvajali. Proračun ministrstva za kulturo za leto 2021 se je povečal za 46,3 milijona evrov na rekordna 2,2 % BDP. Trditev, da ministrstvo ali vlada poskušata utišati kritične glasove, je klofuta prizadevanjem javnih uslužbencev, ki so storili vse za zagotovitev pomoči področju kulture, zato da je lahko preživelo v teh težkih časih. Dejansko je sedanje vodstvo šele drugo v zgodovini, ki mu je za kulturo uspelo zagotoviti več kot 2 % BDP, prvo pa je bilo v obdobju 2004–2008 pod istim ministrom, dr. Vaskom Simonitijem.

Minister za kulturo je o tem vedno pripravljen razpravljati, vendar na podlagi dokumentov in dejstev, ne pa obrekovanj, in če parafraziramo sodnika Petra Mahona, ne na podlagi nečesa, kar je mogoče opisati zgolj kot orkestrirano litanijo laži, kot se je o tej temi do zdaj razpravljalo. Po našem mnenju je izredno pomembno, da novinarji (tuji in domači) razumejo zapletene podrobnosti slovenske politike, družbene dinamike in kulture, namesto da podležejo enostranskemu aktivizmu bogatih politično motiviranih ustanov z močnimi mednarodnimi povezavami.

Skratka, ni ne zarote desne vlade ne preusmerjanja proti konservativnim vrednotam v kulturi. Svoboda izražanja je sveta za katero koli vlado, ki upošteva liberalna načela. Sedanja slovenska koalicija pravzaprav ni homogena, kot so bile koalicije v zadnjih sedmih letih (vse so sestavljale levo usmerjene stranke). Koalicija, ki jo vodi predsednik vlade Janša, je sestavljena iz dveh desno usmerjenih in dveh levo usmerjenih strank, zelo naklonjenih NVO-jem. Pravzaprav je to prva politično heterogena koalicija te vrste v Sloveniji od leta 2013.

Lep pozdrav,

Mitja Iršič

Svetovalec za odnose z javnostmi
       

Služba za odnose z javnostmi
Maistrova ulica 10, 1000 Ljubljana, Slovenija

---

Pošiljatelj: Alex Marshall <alex.marshall@nytimes.com>
Poslano: Ponedeljek, 25. januar 2021, 11.48
Naslovnik: Mitja Iršič <Mitja.Irsic@gov.si>
Zadeva: Sklic: New York Times/prošnja za intervju z Vaskom Simonitijem

Spoštovani g. Iršič,

ponovno se vam zahvaljujem za odgovore, ki ste mi jih poslali prejšnji teden. Veliko sem jih vključil v članek; šef me je zdaj prosil, naj poizvem o najnovejšem stanju v zvezi s še eno zadevo.

- Izvedeli smo, da slovensko veleposlaništvo v Rimu nasprotuje razstavi jugoslovanske umetnosti, načrtovane za letos v muzeju MAXXI, ki jo pripravlja Moderna galerija.

Ali se strinjate s tem nasprotovanjem in če to drži, zakaj? Ali ste v zvezi s tem navezali stik z muzejem MAXXI ali italijansko vlado? Potovala naj bi v Moderno galerijo. Ali pričakujete, da se bo to vseeno zgodilo?

Odgovore zares potrebujem danes. Ali bo to mogoče?
Še enkrat hvala!

Alex

---

V ponedeljek, 25. januarja 2021, ob 3.37 je Mitja Iršič <Mitja.Irsic@gov.si> napisal:

Spoštovani g. Marshall,

hvala za dodatno vprašanje. V zvezi z zadevo, ki ste jo navedli, je veliko dezinformacij, zato smo vam hvaležni, da ste nam dali priložnost za pojasnilo. Veleposlanik je na ministrstvo poslal depešo in prosil za mnenje o tem, ali se strokovna komisija na ministrstvu strinja z njegovimi pomisleki, da ta razstava ne more biti vključena v skupni projekt praznovanja 30. obletnice samostojnosti Slovenije in slovenskega predsedovanja EU (od 1. julija do 31. decembra). Strokovna komisija na ministrstvu je potrdila veleposlanikove pomisleke, da razstava zagotovo ne spada med tovrstne mednarodne dogodke. Ministrstvo in Moderna galerija morata upoštevati smernice komisije, vendar sem prepričan, da bi se strinjali, kot nam narekuje zdrava pamet, da razstava z naslovom Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije enostavno ne ustreza praznovanju slovenske osamosvojitve. To je podobno, kot da bi Američani praznovali 4. julij z obujanjem spominov na čudovita desetletja in stoletja pod britanskim jarmom.

Toda v slovenskih medijih se je pojavil niz napačnih informacij, češ da ministrstvo in veleposlanik sploh NE DOVOLITA izvedbe. To ne drži. Razstava se lahko odvija, kot je načrtovano, vendar je ni mogoče promovirati v okviru praznovanja 30. obletnice slovenske osamosvojitve in slovenskega predsedovanja EU, kot je predlagalo prejšnje vodstvo Moderne galerije, potem ko je bila razstava načrtovana v lanskem letu, nato pa je bila zaradi pandemije covida-19 preložena na leto 2021.  Ministrstvo upošteva smernice, ki jih je določila strokovna komisija, kjer je jasno navedeno, da ta razstava preprosto ni primerna v okviru praznovanj slovenske osamosvojitve, ne komentira pa njene umetniške vsebine.

Z veseljem vam bomo odgovorili na morebitna dodatna vprašanja.

Lep pozdrav,

Mitja Iršič

Svetovalec za odnose z javnostmi     

Služba za odnose z javnostmi
Maistrova ulica 10, 1000 Ljubljana, Slovenija