Smrt prvega slovenskega filmskega arhivista Ivana Nemaniča

Leta 1966 je zakon o arhivskem gradivu in arhivih ovrednotil film kot arhivsko gradivo. Dve leti kasneje so se slovenski arhivi v okviru Skupnosti slovenskih arhivov dogovorili, da bodo zaradi posebnih pogojev hrambe, potrebne kadrovske specializacije in zahtevne ter drage tehnične opreme filmsko arhivsko gradivo evidentirali, zbirali in strokovno obdelovali ter dajali v uporabo za celotno ozemlje Slovenije samo v osrednji arhivski ustanovi, Arhivu Slovenije.

Tako je leta 1968 v Arhivu Republike Slovenije prevzel delovno zadolžitev za obsežno področje slovenske filmske dediščine arhivist, profesor zgodovine Ivan Nemanič. V bivši Jugoslaviji se je do takrat z arhiviranjem filmov ukvarjala samo Jugoslovanska kinoteka v Beogradu.

Slovenski filmski arhiv je torej druga najstarejša tovrstna ustanova na tem prostoru. Ivan Nemanič je opravil pionirsko delo, saj je bil kar šestnajst let edini filmski arhivist na Slovenskem. Njegova zasluga je, da je zbral filmsko gradivo, ki je bilo takrat pri različnih imetnikih in ustvarjalcih. Najprej je začel z evidentiranjem in zbiranjem filmov največjih slovenskih producentov, Triglav filma in Viba filma. Zatem so prišli na vrsto manjši filmski producenti in drugi ustvarjalci, zlasti zasebni snemalci, med katerimi omenjamo predvsem Božidarja Jakca, Franca Cervinka in druge.

Arhivu Republike Slovenije je z njegovo pomočjo uspelo ohraniti in izpopolniti "Sloveniko", zbirko slovenskih dokumentarnih, igranih in animiranih filmov od leta 1905 dalje. Do konca leta 1996, ko je odšel v pokoj, je zbirka narasla na več kot dva tisoč naslovov.

Poleg strokovne obdelave je bilo potrebno ustrezno poskrbeti za materialno varstvo filmskega arhivskega gradiva, kar ne vključuje le skladiščenja gradiva ampak poznavanje zahtevnih strokovnih posegov restavriranja in kopiranja gradiva, pri čemer je moral znanja in izkušnje nabirati v tujih arhivih in kinotekah. Zaradi pomanjkanja in neprimernih prostorov je takratni Triglav film dal slovenske gorljive filme v hrambo v Beograd. Nemanič je vodil njihovo kopiranje v Zagrebu na negorljive trakove. Le nekaj dni pred vojno za Slovenijo pa mu je uspelo vse izvirne filmske trakove iz Beograda prepeljati v Slovenijo in jih varno uskladiščiti v naših depojih. Tako imamo Slovenci po njegovi zaslugi za razliko od Hrvatov, Bosancev ali Makedoncev doma shranjeno skoraj vso svojo filmsko produkcijo.

Njegovo pionirsko delo in mentorstvo novim sodelavcem je bilo temelj za kasnejšo kadrovsko širitev filmskega oddelka, ki je prerasel v samostojni sektor Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije. Tudi v strokovnih krogih v tujini je bilo njegovo delo zelo cenjeno in že leta 1993 se je Slovenski filmski arhiv vključil v FIAF, Mednarodno organizacijo filmskih arhivov in kinotek.

Ivan Nemanič je bil pionir tudi pri strokovni obdelavi filmskega arhivskega gradiva. Leta 1982 je izšel prvi inventar, v katerem je v dveh delih podrobno popisal 965 dokumentarnih, igranih in animiranih filmov, ki jih je arhiv prevzel do leta 1977, zatem inventar filmov Božidarja Jakca in Metoda Badjure ter inventar filmskih obzornikov, sledil je še tretji del njegovega inventarja filmov, ki so bili prevzeti v arhiv v letih 1982–1996.

Prvi je bil tudi pri evidentiranju filmov, pomembnih za Slovence v tujih filmskih arhivih, v Koblenzu, Frankfurtu, Berlinu, Bois d'Arcyju, Rimu in Dunaju ter Zagrebu in Beogradu.

Vseskozi pa je skrbel, da so bili zbrani filmski zakladi predstavljeni širši javnosti na mnogih filmskih projekcijah po Sloveniji in tako širil zavest in vedenje o slovenski filmski dediščini. Pripravil je tudi dve tematski razstavi, Filmski obzornik 1946–1951 – zrcalo časa in Filmska ustvarjalnost Metoda in Milke Badjura.

Omeniti je treba tudi njegovo pobudo za »arhivska filmska snemanja« in film o dr. Franu Zwittru ter njegov scenarij za film Soseska, v katerem je upodobil sliko življenja na vasi v svoji rodni Beli Krajini, ki jo je vedno nosil v svojem srcu. Še enkrat poudarimo, da je bil prvi slovenski filmski arhivist in je Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije uspešno vodil do upokojitve leta 1996. S svojim delom se je trdno zapisal v zgodovino tako filmske arhivistike kot filma.

Lojz Tršan