Populacijo škodljivih vrst pršic je mogoče uravnavati tudi z uporabo naravnih sovražnikov. Med najbolj učinkovite naravne sovražnike škodljivih vrst pršic sodijo plenilske pršic iz družine Phytoseiidae. V srednji Evropi se v nasadih jablan najpogosteje pojavlja 9 vrst plenilskih pršic iz družine Phytoseiidae, medtem ko so na ostalih sadnih vrstah opisali skupaj 35 vrst plenilskih pršic iz te družine.

Imago plenilskih pršic iz družine Phytoseiidae je velik od 0,2 do 0,5 mm, telo je jajčasto ovalno. Barva telesa se spreminja glede na vrsto prehrane in je bela, belo-rumenkasta, roza ali  rdečkasto rjava. Jajčeca so ovalna, mlečno bele barve. Iz njih se izležejo ličinke, ki imajo tri pare nog in se pri večini vrst ne hranijo. Nadaljnji razvoj poteka nato preko protonimfe, ki je bolj mobilna in ima 8 nog ter prične iskati hrano takoj. Po stadiju mirovanja se izleže zadnji preimaginalni stadij – stadij deutonimfe, ki se hrani nepretrgano.

Prezimijo kot oplojene samice v razpokah v skorji glavnih in debelejših vej, nekatere vrste se selijo tudi na zelnato podrast. Prezimijo v skupinah od 5 do 20 samic, pogosto skupaj s fitofagnimi vrstami pršic iz družine prelk, šiškaric in mehkokožnih pršic. Preko zime lahko odmre od 70 do 90 % celotne populacije. V začetku aprila samice zapustijo zimska zavetišča. Celoten razvojni krog poteka na listju in je odvisen od temperature in relativne zračne vlage. V območju med 15 °C in 30 °C je hitrost razvoja posameznih razvojnih stadijev skoraj linearna, nad 30 °C se razvoj upočasni. Pršice se nahajajo na spodnji strani listov, večinoma ob glavnih  žilah. Njihovo telo se na soncu svetlika, medtem ko se telo ostalih fitofagnih vrst  pršic ne sveti. V primerjavi z ostalimi vrstami pršic se po listni površini gibajo zelo hitro. Prvi par nog je daljši od ostalih parov nog in je stegnjen naprej. Uporabljajo ga za le tipanje, saj se na  stopalcih (tarzus) nahajajo dlačice z organi za čut.

Plenilske vrste pršic se na jablani hranijo z različno hrano. Glavni plen so pršice prelke, na jablani sta to rdeča sadna pršica (Panonychus ulmi) in navadna pršica (Tetranychus urticae),  ter pršice šiškarice, kot npr. jablanova rjasta pršica (Aculus  schlechtendali). Hranijo se tudi s posameznimi vrstami pršic iz družine mehkokožnih pršic (Tarsonemidae) in Tydeidae pršicami iz družine Acaridae-Tyroglyphidae ter z jajčeci in ličinkami manjših žuželk (npr. ličink ameriškega kaparja).  Ob pomanjkanju živalske hrane se lahko hranijo tudi s cvetnim prahom mnogih prosto rastočih in gojenih rastlin in trosi gliv iz družine pepelovk, kot tudi z medeno roso. Prav zaradi tako širokega spektra prehrane imajo veliko sposobnost preživetja in razmnoževanja tudi tedaj, ko je populacijska gostota plena zelo majhna. Zaradi tako raznolike možnosti prehrane sodijo po načinu prehrane v skupino splošnih plenilcev (skupina III). Naravni biotopi plenilskih pršic so ekstenzivni nasadi, žive meje in grmičevje npr. robidovje, leske. Od tod prehajajo na sadno drevje.

V intenzivnih nasadih jablan severovzhodne Slovenije smo v zadnjih dvajsetih letih najpogosteje odkrili vrsti Amblyseius andersoni (Chant, 1957) in Typhlodromus pyri (Scheuten 1857). Obe vrsti se smatrata kot najbolj učinkoviti naravni sovražnik škodljivih vrst pršic v nasadih jablane, še posebej zaradi sposobnosti, da razvijeta odpornost na posamezne najpogosteje uporabljene insekticide (razen insekticide iz skupine sintetičnih in naravnih piretroidov) in da lahko daljše obdobje preživita na alternativnih izvorih hrane. Število generacij na leto pri nas ni poznano, vendar različni avtorji navajajo od dve do pet generacij na leto.   

V nasade, kjer ni prisotnih plenilskih pršic, je možno naseliti plenilske pršice na več načinov:

• pri zimski rezi prenesemo večletne veje iz nasada, kjer  so prisotne plenilske pršice;
• v začetku septembra ovijemo okoli debel in debelejših vej klobučevino, v kateri si plenilske pršice najdejo zimsko zavetišče. Spomladi prenesemo klobučevino s plenilskimi pršicami v posamezen nasad;
• v poletnem času v sredini avgusta prenesemo poganjke z naseljenimi listi.

Za prenos plenilskih pršic v poletnem času so primerni predvsem poganjki jablan sort boskop, jonagold, alkmene, saj so njihovi listi močno dlakavi. Poganjki sort zlati delišes, elstar, gloster in discovery niso primerni. Plenilske pršice populacijsko gostoto, s katero učinkovito preprečujejo prerazmnožitev škodljivih vrst pršic, dosežejo šele v dveh do štirih letih po naselitvi v nasad.  

Mag. Jože Miklavc

Literatura je dostopna pri avtorju.