Predpisi, ki nimajo omejenega datuma, ki torej ne omejujejo časovno lastne veljavnosti, veljajo za nedoločen čas, dokler niso razveljavljeni z istovrstnim ali hierarhično višjim predpisom. Prav zato, ker predpisi veljajo do razveljavitve, je ustavno sodišče v sklepu U-I-83/2020, ko je začasno zadržalo 7. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Uradni list RS, št. 38/20 in 51/20), ki je določal, da prepoved iz odloka velja do prenehanja razlogov zanjo, kar ugotovi vlada s sklepom, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, naložilo vladi, da mora vsakih sedem dni preverjati, ali so ukrepi za zajezitev epidemije še potrebni in jih bodisi podaljšati, spremeniti ali odpraviti in o tem obvestiti javnost. Vlada je zapoved o presojanju potrebnosti ukrepov in obveščanju javnosti v celoti spoštovala. V skladu s pravno doktrino, da predpisi veljajo, dokler niso razveljavljeni, si ni bilo mogoče razlagati, da ustavno sodišče meni, da časovno neomejeno veljavni predpisi prenehajo veljati (in z njimi ukrepi, ki tvorijo njegovo vsebino), če vlada s predpisom izrecno po sedmih dneh njihove veljavnosti ne podaljša. Zato vlada tudi ni sprejemala sklepov, s katerimi je preverjala ustreznost ukrepov, v obliki predpisa in jih ni objavljala v uradnem listu, je pa o tem vedno obvestila javnost in Državni zbor. Tudi samo ustavno sodišče vse doslej veljavnosti odlokov, izdanih v zvezi s covid-19, ni interpretiralo na način, da prenehajo veljati po sedmih dneh, če se njihova veljavnost ne podaljša s predpisom. To izhaja tudi iz sklepa U-I-427/20 z dne 5. 11. 2020, ko je ustavno sodišče odločalo o začasnem zadržanju Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št 155/20) več kot sedem dni po njegovi uveljavitvi in ni odločilo, da je začasno zadržanje brezpredmetno, saj je odlok tako ali tako prenehal veljati, ker mu veljavnost po sedmih dneh ni bila podaljšana s predpisom. Ustavno sodišče je s svojo  tokratno odločitvijo s tem odstopilo tudi od svoje lastne prakse.

Ustavno sodišče je v 11. točki odločbe navedlo: »11. V zvezi s časovno veljavnostjo ukrepov iz 1. člena Od­loka je v 4. členu Odloka določeno, da strokovno utemeljenost ukrepov iz tega odloka Vlada ugotavlja vsakih sedem dni in ob upoštevanju strokovnih razlogov odloči, da se ti ukrepi še na­prej uporabljajo, ali pa ukrepe spremeni oziroma odpravi ter o tem obvesti Državni zbor in javnost. Napotitev 4. člena Odloka na periodično odločanje Vlade o tem, ali ukrepi iz Odloka še vedno veljajo, pomeni, da lahko pravno podlago za uporabo ukrepov iz Odloka po poteku sedmih dni od njegove izdaje pomenijo le sklepi Vlade o nadaljnji uporabi oziroma o podalj­šanju teh ukrepov. Veljavnost ukrepov zgolj na podlagi Odloka se je tako iztekla že po sedmih dneh od njegove izdaje, njihova nadaljnja veljavnost pa je bila odvisna od veljavnosti nadaljnjih sklepov Vlade o njihovem podaljšanju.«

Ustavno sodišče si je očitno določbo 4. člena odloka razlagalo tako, da je dikcijo, da se »ukrepi še naprej uporabljajo« razumelo v smislu, da bi bilo treba uporabo ukrepov vsakič podaljšati, kar pa po mnenju službe seveda ne drži. Namen določbe je namreč bil, da odlok velja (kot velja vsak predpis), se pa zaradi njegove pravne podlage, torej Zakona o nalezljivih boleznih, ki zahteva začasnost ukrepov v okvirih nujnosti, periodično preverja strokovna utemeljenost ukrepov – in če se ugotovi, da so ukrepi še naprej potrebni, se ukrepe »podaljša«, torej pusti v veljavi tako, da odlok, ki jih določa, velja naprej, o tem pa se obvesti javnost in Državni zbor. Sklep torej ni določil oziroma ne pomeni formalnega podaljšanja veljavnosti ali uporabe ukrepov iz odloka. Ne vzpostavlja nobenega pravnega učinkovanja, ampak odraža le potrditev, poročilo javnosti, da je vlada opravila neizrecno zakonsko zahtevo po periodičnem preverjanju strokovne utemeljenosti ukrepov iz odloka. Posledično tak sklep sploh ni predpis. Če bi res veljala logika, da je treba uporabo ukrepov vsakih sedem dni s predpisom podaljšati, tudi ne bi bila potrebna določba v 4. členu, da vlada ukrepe lahko tudi odpravi (kar je bilo v praksi večkrat storjeno z razveljavitvijo odlokov), saj bi bili ukrepi odpravljeni z avtomatičnim prenehanjem veljavnosti odloka.

Določbe 4. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 152/20) na podlagi doslej veljave pravne doktrine na podlagi povedanega ni bilo mogoče razumeti kot časovne omejitve veljavnosti odloka na sedem dni, saj je po uveljavljenih pravilih nomotehnične pravne stroke časovna omejitev veljavnosti predpisa, če ne gre za predpis s časovno neomejeno veljavnostjo, vedno eksplicitno kogentno določena v končni določbi predpisa v dnevih, mesecih, letih oziroma z datumom in se ne domneva iz posameznih določb predpisa. Zato ni bilo mogoče domnevati, da ustavno sodišče določbo, da vlada na sedem dni preverja, ali so ukrepi še potrebni in bodisi podaljša njihovo uporabo, jih spremeni ali odpravi, interpretira po vsebini kot končno določbo o zamejitvi veljavnosti odloka na sedem dni, pri čemer je treba uporabo ukrepa čez teh sedem dni podaljševati eksplicitno s predpisom.

Odloki, ki vsebujejo različne ukrepe, so se zato pri ugotavljanju potrebe po ohranjanju ali spreminjanju oziroma ukinitvi ukrepov obravnavali v skladu z dosedanjim razumevanjem pravnih načel, odslej pa bo treba slediti ustavnemu sodišču.