Skoči do osrednje vsebine

100-letnica rojstva dr. Štefana Faleža, prvega veleposlanika Slovenije pri Svetem sedežu

Danes praznujemo 100-letnico rojstva dr. Štefana Faleža, prvega veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu med leti 1992-1997. S svojim delom in predanostjo domovini, je pomembno prispeval k priznanju Slovenije s strani Vatikana in pomagal pri pripravah in izvedbi prvega obiska papeža v Sloveniji 1996. Ob tej priložnosti objavljamo osebni pogled veleposlanika Republike Slovenije v Italijanski republiki in nekdanjega veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu Tomaža Kunstlja v življenje in delo dr. Faleža.

Papež Janez Pavel II. in veleposlanik dr. Štefan Falež | Avtor Iz arhiva slovenske asociacije Suverenega malteškega reda

Spomini na življenje in delo dr. Faleža

Velikokrat, sploh zadnja leta, ko sem večino časa preživel pri delu v tako rekoč »njegovem fotelju«, na vogalni pisarni veleposlaništva v prvem nadstropju na Via Conciliazione v Rimu, sem se v mislih vračal v najine skupne trenutke. Razmišljanje o tem, kdo pravzaprav je bil, po postavi ne ravno velik, nekoliko čokat, okrogloličen, dobrodušen, izjemno velikodušen in družaben mož, Štefan Falež. Pokončen in odločen človek, intelektualec, ponosen Slovenec, globoko veren, mož in oče dveh danes izjemno uveljavljenih sinov, poslovneža in zdravnika, ki si je rojstni dan delil s Prešernom in tudi z mojo najstarejšo hčerko, »štajerski aufbiksar«, kot se je najraje opisal sam, sicer pa vedno ponosen na svojo Orehovo vas v občini Hoče-Slivnica pri Mariboru – o Štefanu nikakor ni mogoče razmišljati, še manj pa razpravljati, brez kratkega opisa njegove življenjske poti. Poti, ki se je začela pred stotimi leti 3. decembra 1920.

Fant, ki ga je v njegovih zgodnjih dvajsetih letih, ob začetku II. Svetovne vojne, nevidna roka iz študentskih klopi in uradniškega mesta v Beogradu konec leta 1941 vodila na kraljevo veleposlaništvo pri Svetem sedežu, kateremu se je nato odrekel po sporazumu med partizansko vojsko in kraljevo vlado v Londonu leta 1944. Ostal je v Rimu, začel delati pri Komisiji za begunce Zavezniške vojaške vlade in v uradu Catholic Relief Services Ameriške škofovske konference ter se nato leta 1949 odpravil v ZDA na podiplomski študij mednarodnega prava na Loyola University v Chicagu. Leta 1951 ga je Sveti sedež imenoval za predstavnika ICM - Mednarodne katoliške misije v Venezueli in Kolumbiji, kjer je služboval do leta 1954, ko so ga imenovali za generalnega sekretarja omenjene komisijev Ženevi. Že poleti 1954, menda prav na prigovarjanje njegove srčne dame Geppi (ga. Giuseppina Falež, iz znane toskanske družine Billi) se je vrnil v Rim in se, tudi s pomočjo v gradbenih poslih uveljavljenega tasta, povsem posvetil turističnemu, gradbenemu in hotelskemu poslu. Uspešen poslovnež, med drugim je vodil družbo Hotel Invest Italiana Spa (hotel Minerva in Holiday Inn St. Peters), pa Health care Italiana Spa (Rome American Hospital) ter turistično agencijo Catinatours, ni nikoli pozabil domovine in je ne glede na zaposlenost vedno našel čas za »slovenske teme«, saj je bil že leta 1950 med drugim tudi soustanovitelj časnika »Slovenska država« v Chicagu. Kot globoko veren kristjan in dejaven katoličan je bil v letih 1964 do 1985 tesno vpet v organizacijo papeževih potovanj, devet jih je pripravil za Pavla VI. in kar petindvajset za Janeza Pavla II., ki ga je tudi imenoval za »gentiluoma« oz. za svojega dvorjana.

Ko je napočil čas prebujajoče slovenske pomladi in je po prvih demokratičnih volitvah s prvo demokratično izvoljeno vlado po vojni obrise začela dobivati samostojna država, je bil nepogrešljiv sodelavec nove slovenske vlade v Vatikanu in Italiji ter od 31. januarja 1991 najprej pooblaščeni predstavnik, od 22. julija 1992 pa veleposlanik pri Svetem sedežu. Hitro mednarodno priznanje nove slovenske države s strani Svetega sedeža in Italije gre v velikem delu pripisati izjemnim Faleževim povezavam na rimskem diplomatskem parketu, od skrivnostnih vatikanskih hodnikov do Kvirinala, od palače Chiggi do italijanskega senata in poslanske zbornice. Ker, kljub izjemno uspešnemu in odmevnemu obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996, po njegovi oceni »ni dosegel pomembnejšega napredka v odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem«, je 26. maja 1997 odstopil ter nato diplomatsko kariero nadaljeval v letih 1997 - 2001 kot veleposlanik Suverenega malteškega viteškega reda pri Svetem sedežu, takoj zatem pa kot veleposlanik malteškega reda v Srbiji in Črni Gori, da bi po letu 2006 kot svetovalec na Veleposlaništvu Republike Slovenije pri Svetem sedežu z izkušnjami in povezavami pomagal velikemu rimskemu prijatelju ter rojaku veleposlaniku dr. Ivanu Reberniku.

In tako, kot je bil pester mozaik Štefanovega življenja, so bili temu primerno barviti tudi številni trenutki najinega skoraj dvajsetletnega prijateljstva. Začenši z letom 1990, ko sem kot mlad inženir začel uradniško kariero v kabinetu predsednika takrat še Izvršnega sveta SRS in je Štefan 15. septembra, komaj dva tedna po nastopu moje službe, na hitro organiziral delovni obisk italijanskega ministra za transport Carla Berninija, nato so sledili števili stiki z najvplivnejšimi tedanjimi italijanskimi politiki na čelu s šefom vlade Giuliem Andreottijem, senatorji, poslanci in ministri, pa seveda s tedanjim tajnikom za odnose z državami in kasnejšim državnim tajnikom Svetega sedeža Angelom Sodanom in drugimi pomembnimi osebnostmi kurije. Po skoraj četrt stoletja mi je nekaj let nazaj Sodano sam dejal, da so "mu konec leta 1991 lomili roke" na delovnih srečanjih KEVS, sedanjem OVSE, "naj Sveti sedež nikakor tako hitro ne prizna Republike Slovenije", pa da jim je lahko odgovoril le z besedami "da ni vprašanje samega priznanja, saj se je papež že odločil, gre samo še za datum oz. kako hitro bo to." Tudi v tem se je videl globok osebni odnos med Štefanom in Janezom Pavlom II., ki sem ga imel priliko osebno doživeti na družinski avdienci v papeževi zasebni knjižnici leta 1994. Ker je imel Štefan vedno veliko idej, je seveda v prvi osebi naredil vse za uspešno pripravo in izvedbo tridnevnega prvega papeževega obiska Slovenije 17.-19. maja 1996, obenem pa se je, spreten, kot je bil, dogovoril za podaritev božičnega drevesa za Trg Sv. Petra in božično dekoracijo papeževih zasebnih in službenih prostorov kurije decembra istega leta ter mi s tem preko Ministrstva za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano zaupal eno od najbolj simpatičnih, sicer pa precej obsežnih in kompleksnih nalog v dosedanji diplomatski karieri. Čustven kot je bil, je posebno radostne trenutke doživljal ob drugem papeževem obisku Slovenije, ko ni bil več veleposlanik Slovenije pri Svetem sedežu, je pa kot častilec Slomška obilno prispeval, da je papež Janez Pavel II., brez dvoma tudi Štefanov dober osebni prijatelj, prišel 19. Septembra 1999 v Maribor na slovesno razglasitev beatifikacije blaženega Antona Martina Slomška. Četudi po letu 1997 Štefan ni bil več diplomatsko vezan na Republiko Slovenijo, je še vedno izjemno natančno spremljal dogajanje v naši državi in med drugim poskrbel za obuditev delovanja Malteškega viteškega reda v Sloveniji in ustanovitev samostojne asociacije.

Leta so minevala, med posameznimi postajami mojega službovanja v Argentini in Kanadi sva se pogosto slišala po telefonu ali si pisala in se obiskovala v Rimu ali v Ljubljani, presedela marsikakšen večer skupaj, skratka ostala sva povezana na način, kot je to v navadi pri starih prijateljih in ko se vsak pogovor nadaljuje tam, kjer se je prejšnji končal, kot da bi se zadnjič videla včeraj. In tako se je zgodil tudi zadnji pogovor nekje jeseni 2009, ko nisem vedel, da je bil tudi zadnji – vse do 8. decembra, ko so me prijatelji obvestili, da je Štefan, čeprav že v devetdesetem letu starosti, nepričakovano in na hitro odšel v večnost.

Počaščen, da sem bil lahko v manjši epizodi del njegovega življenja po letu 1990, predvsem pa, da mi ga je bilo dano spoznati in preživeti skupaj veliko lepih, pa tudi pomembnih trenutkov za našo domovino, danes v Rimu nadaljujem stike z njegovima sinovoma, še zlasti Aleksandrom, ki nadaljuje očetovo poslovno tradicijo in je prav tako papežev dvorjan. Ko v pogovoru pogosto prideva tudi do njegovega očeta in vsega kar je v ključnih letih počel za Slovenijo, se mu v očeh zalesketa. Ne žalost, zdi se mi kot ponos in hvaležen spomin na očeta ter na vse ure in dni, ko smo prišleki imeli do Štefana pogosto več dostopa, kot njegovi sinovi in soproga. V njegovih očeh se lesketa zavedanje, da je Štefan vse to počel zares iz srca!

Od časa do časa se zapeljem kakšnih štirideset kilometrov iz Rima, proti jezeru Bracciano, kjer sta si v majhnem kraju Trevignano Romano, na mali vzpetinici nad cesto,ki vodi proti obali jezera, v severozahodnem vogalu pokopališča, v lično urejeni grobnici zadnje počivališče že za časa življenja zasnovala Štefan in njegova Geppi. Pred očmi se mi odvijejo številne podobe najinih skupnih dogodkov, v grobnici poleg razpela, Marijine podobe, slovenske zastave, cvetja in sveč ne manjkajo Štefanu tako mamljivi peperončino in slivovka ali viljamovka… Za vsak slučaj, da se ve, da je to pri Štefanu vedno pripravljeno.

Roke se same sklenejo v hvaležnosti za prijatelja in njegovo družino, za Slovenijo ter za vse "Štefane", ki so za slovenstvo sledili Gregorčičevim verzom "Dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan."

Da, to je Štefan, kakršnega poznam sam: zvest mož in oče, ponosen Slovenec, intelektualec diplomat, svetovljan, poslovnež, globoko veren mož, preprost človek, a del visoke družbe, nepozabno družaben in dober človek!