V okolju prevlade sodobne strateške misli, ki je pod velikim vplivom novih groženj (npr. hibridne), asimetričnega vojskovanja nedržavnih akterjev in poudarjanja spremenjene vloge oboroženih sil (npr. zagotavljanje notranje varnosti, mirovna prizadevanja), je konvencionalno vojskovanje nekako potisnjeno v ozadje in se zdi stvar preteklosti. Da konvencionalno vojskovanje še ni preteklost, je bilo najočitneje ob napadu Azerbajdžana na Armenijo. Očitno tudi ni preteklost omenjena vojna z (tradicionalnim) namenom zasedbe in priključitve ozemlja oziroma ostajajo ozemeljski spori verjetno ena od glavnih okoliščin, da bo tudi v prihodnje prihajalo do klasičnih (konvencionalnih) meddržavnih oboroženih spopadov. Vendar pa bo konvencionalno vojskovaje doživelo korenite spremembe, kar poudarjata Gady in Stronell[1], ki sta med tistimi, ki so analizirali zadnjo vojno v regiji Gorski Karabah, in se sprašujeta, ali ni to morda zgled prihodnje konvencionalne vojne. Pri tem opozarjata, da je imela ta vojna, tako kot v drugih primerih, nekatere enkratne posebnosti, ki otežujejo oblikovanje univerzalnih sklepov, ter da obstaja tveganje oblikovanja napačnih sklepov, še posebej v pogledu prihodnjega vojskovanja visoke intenzivnosti velesil. Izpostavljata trajno lekcijo, da bodo vedno dobro izurjene in vzdrževane vojske premagale vojske s slabo disciplino, ne glede na to, s kakšno vrhunsko tehniko slednje razpolagajo. Med glavnimi ugotovitvami je, da bo v prihodnji vojni imel ključno vlogo še vedno človek, in sicer kot upravljavec bojnih sistemov (angl. human operator). Vojske, ki bodo znale integrirati obstoječe (starejše) bojne sisteme z novimi tehnologijami, bodo imele prednost na vojskovališču. Prepoznala sta sedem naučenih lekcij:

1. Ne glede na slabe izkušnje uporabe oklepnih vozil na armenski strani oklepna sredstva, vključujoč tanke, ostajajo nepogrešljiv element manevrskega vojskovanja ter zagotavljanja neposredne ognjene podpore pehoti v napadu. Vojna ni dala dokazov, da so zaradi brezpilotnih letal (UAV) bojna vozila izrinjena z modernega vojskovališča. Med žrtvami je bilo več tistih, ki so bili zunaj oklepa, ali na fiksnih položajih ali na poveljniških mestih, kot med tistimi v oklepu. Z UAV in lahko pehoto ni možno dlje časa braniti zemljišča.
2. Z UAV se da sistematično nevtralizirati nasprotnikovo zračno obrambo, seveda ob učinkovitih sistemih za opazovanje in pridobivanje podatkov o cilju. Brezpilotna letala lahko uničujejo nasprotnikove bojne zmogljivosti, vendar so dokaj »potrošno blago« ter zahtevajo številčnost in velike zaloge streliva. Zato je na daljši rok težko zagotavljati vzdržljivost takšnih operacij.
3. Nujne so nekinetične zmogljivosti za delovanje z razdalje za obrambo pred kinetičnimi in nekinetičnimi napadi (npr. sredstva za elektronsko bojevanje). Pomembno je nevtralizirati sovražnikova sredstva za elektronsko bojevanje, kar med drugim zagotavlja relativno svobodo uporabe nizkoletečih UAV.
4. Potrebni so nove doktrine in postopki glede povezovanja in sodelovanja v boju starih bojnih platform z novo tehnologijo (npr. povezovanje tankov, sredstev za elektronsko bojevanje, modernih opazovalnih sistemov in UAV v učinkovito celoto). To se nanaša tudi na povezovanje obrambnih in ofenzivnih delovanj v kibernetskem prostoru ter izvajanje informacijskega vojskovanja.
5. Združeno bojevanje rodov je (še vedno) ključno za uspeh v modernem vojskovanju. Kjer te sposobnosti ni, hitro nastane praznina v nasprotnikovi razporeditvi, ki se jo da izkoristiti.
6. Intenzivna uporaba bojnih sistemov nalaga zahtevo po sistemih, ki se lažje vzdržujejo, ter prilagoditev logistične doktrine in postopkov. Dobra usposobljenost enot, ob uporabi koncepta poveljevanja s poslanstvom, ki omogoča taktično prilagodljivost, zmanjša trošenje in izgube sil.
7. Človek ostaja ključni dejavnik, kar nalaga investiranje v usposabljanje združenega bojevanja v vseh domenah na taktični ravni, ki bo čim bolj podobno realni situaciji. Slaba taktična usposobljenost je med drugim botrovala velikim izgubam tankov.

Koliko blizu ali daleč je bila vojna med Azerbajdžanom in Armenijo prihodnji vojni, v kateri se lahko jutri znajdejo naši vojaki, bo pokazal čas. Vsekakor je bila vojna dobrodošla za okrepitev strateške misli v Sloveniji, še posebej v pogojih oblikovanja vojaške strategije, ki se jo je lotil Generalštab Slovenske vojske, ter ob poplavi demagoških in populističnih izjav o potrebni opremi za Slovensko vojsko. Vprašanje sodelovanja naše vojske v prihodnjem oboroženem konfliktu (najverjetneje zunaj nacionalnega ozemlja) ni, ali se bo zgodil, temveč kje in kdaj se bo zgodil. Razen če bi se korenito spremenila zunanjepolitična usmeritev Slovenije in bi se spremenil tudi eden od nacionalnih interesov, ki je povezan s krepitvijo mednarodnega miru in varnosti, ter Slovenija v prihodnje ne bi hotela nositi nobenih bremen in tveganj za zagotavljanje skupnega miru ter preprečevanje konfliktov v svetu.

Da moderne konvencionalne zmogljivosti prispevajo tudi k obrambi države, je včasih absurdno, vendar potrebno poudarjati v državi, ki je obstala, ker smo zmagali v oboroženem spopadu. Lahko verjamemo, da smo zadnja generacija Slovencev, ki je doživela vojaški spopad in nas čaka tisoč let napredka, miru in blaginje, vendar nas zgodovinska, antropološka in druga spoznanja učijo, da se žal na to ni zanašati. Lahko se npr. strinjamo, da so podnebne spremembe morda največja grožnja človeštvu, vendar to ne pomeni, da se zanemarja vojaški instrument, ki ga ima na voljo država. Nasprotno, podnebne spremembe bodo lahko povzročile velike migracije človeštva, medetične in meddržavne spopade, odkrit boj za prostor, kjer se bo dalo bolje živeti, ter s tem potrebo po obrambi tega prostora.

Če se determinante nacionalne varnosti ne spremenijo, je odlašanje modernizacije Slovenske vojske neodgovorno in celo škodljivo (naklepno) dejanje. Ne glede na to, ali se strinjamo o prihodnjem vojskovanju, je dejstvo, da bo to še vedno nasilno človekovo dejanje, smrt nasprotnika pa žal še vedno eden od glavnih ciljev. Zato npr. dilema o oklepu ne bi smela biti politična. Oklep je standard in tisto, kar se normalno zagotavlja vojaku za njegovo zaščito v premiku. Verjetno nihče ne pričakuje, da se vojaki transportirajo pod ponjavo na klopeh tovornjaka, kar je bil standard vojske nekdanje skupne države.

Pametni se učijo na izkušnjah drugih. V tem pogledu je vojna v regiji Gorski Karabah dober zgled, na kaj je treba biti pripravljen in kakšne zmogljivosti je dobro razviti. Predvsem pa je zgled inovativnosti v uporabi vojaške strateške, operativne in taktične veščine. Tiste inovativnosti, ki jo že nekaj časa pogrešamo v vojaški misli in je nismo mogli prepoznati v Beli knjigi o obrambi. Dolgoletno oklepanje številk o obsegu in strukturi Slovenske vojske ter koncepta strateške vojaške rezerve kaže, da (če parafraziram obrambne priprave leta 1991) potrebujemo nov »Premik 2021«, ki bo prikazal (po Clausewitzu) svobodni duh in kreativnost, ki naj bi krasila vojaško organizacijo. V tem pogledu je Gorski Karabah dober opomin. Ni glavna številčnost, temveč elementarne vojaške lastnosti (red, disciplina, usposobljenost, morala), povezanost različnih (starih in novih) bojnih sistemov na tleh in v zraku v učinkovito celoto, združeno bojevanje rodov na osnovni taktični ravni ter predvsem iznajdljivost in kreativnost posameznikov, ki poveljujejo enotam ali upravljajo z bojnimi sistemi. Potrebni so informacijska prevlada, hitrejši proces odločanja, zgodnejše odkrivanje položajev nasprotnika, motenje delovanja sovražnih sistemov ipd. – vse, kar zagotavlja, da bo naša vojska prekosila sovražnika v učinkovitosti, in ne iskanje možnosti, da se z njim številčno poravna. Zato je treba (končno) zagotoviti osnovno zaščito, ki vključuje tudi oklep, ter strokovno in politično debato usmeriti v iskanje zmogljivosti, ki bodo po eni strani zagotovile sposobnost obrambe pred UAV, prihodnjimi avtonomnimi sistemi (podprtimi z umetno inteligenco), kibernetskimi napadi, informacijskim vojskovanjem in udari z razdalje, ter na drugi strani zagotovile razvoj zmogljivosti, ki bodo povzročile izgube na sovražni strani zunaj neposrednega stika. Poenostavljeno – ne gre za to, koliko čet bomo imeli, temveč za to, koliko sovražnih čet bo naša četa »odstranila« z bojišča in kolikšna je verjetnost, da bo naš vojak preživel v spopadu.

Brigadir dr. Branimir Furlan se je Slovenski vojski pridružil leta 1991 in je veteran vojne za Slovenijo. Na svoji vojaški poklicni poti je opravljal različne dolžnosti. Bil je direktor štaba GŠSV, namestnik načelnika GŠSV in poveljnik sil SV ter vojaški svetovalec ministrice Andreje Katič in ministra Karla Erjavca. Diplomiral je leta 1986 na tehnični vojaški akademiji v Zagrebu, magistriral pa je leta 2001 na Army War College. Doktoriral je leta 2012 na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Je prejemnik številnih medalj in priznanj ter avtor člankov in vojaške strokovne literature.

[1] Gady, F.-S., in Stronell, A., 2020. What the Nagorno-Karabakh Conflict Revealed About Future Warfighting. https://www.worldpoliticsreview.com/articles/29229/what-the-nagorno-karabakh-conflict-revealed-about-future-warfighting, 20. 11. 2020