Vojaški vikariat je bil kot enota Slovenske vojske ustanovljen 21. septembra 2000, ko je Vlada podpisala sporazum s Slovensko škofovsko konferenco o religiozno duhovni oskrbi vojakov Slovenske vojske katoliške veroizpovedi. 20. oktobra je bil podpisan sporazum z Evangeličansko cerkvijo o religiozno duhovni oskrbi vojakov Slovenske vojske evangeličanske veroizpovedi.

Minister za obrambo mag. Matej Tonin je ob podelitvi medalje dejal, da se je pokazalo, kako pomembna je duhovna oskrba za učinkovito opravljanje vojaškega poslanstva. Kot je poudaril, so pripadnice in pripadniki Vojaškega vikariata s pripadnicami in pripadniki Slovenske vojske v dobrih in slabih trenutkih njihovega življenja –  ob porokah in krstih, taborih, romanjih, pohodih, družinskih vikendih, meditacijah in duhovnih vajah, kot tudi ob pogrebih. Minister je zaradi zahtevnosti dela kot posebej pomembno izpostavil delovanje vikariata v mednarodnih operacijah in misijah, saj ta takrat »s svojim celovitim pristopom prispeva tudi k bojni pripravljenosti in varnosti tako vojaških posameznikov kot enote v celoti.« Mag. Tonin je povedal, da je Vojaški vikariat »trdna, zanesljiva in zaupanja vredna  opora  vsem pripadnikom in pripadnicam Slovenske vojske ter njihovim družinskim članom, ne glede na njihovo vero ali svetovni nazor.« Pojasnil je, da smo si ljudje v svojem najglobljem bistvu in hotenjih zelo podobni, pri čemer je nekaj najdragocenejšega, kar lahko stori človek, da je za nekoga nepogrešljiv. »Zaposleni v Vojaškem Vikariatu ste dejansko postali nepogrešljivi za številne pripadnike in pripadnice Slovenske vojske in njihove družine,« je še povedal minister.

Načelnik Vojaškega vikariata vojaški uslužbenec XIV. razreda Matej Jakopič pa je ob tej priložnosti povedal kašubsko pravljico o soncu in vetru, ki sta se prerekala, kdo je močnejši in bo človeku prej snel plašč. Kot je rekel, želijo pripadnice in pripadniki Vojaškega vikariata delovati s toplino do sočloveka.

Posnetek nagovora ministra Tonina pred podelitvijo medalje (MP3)

Prepis posnetka nagovora ministra Tonina:

Spoštovani vojaški vikar,

z velikim veseljem vam danes kot načelniku Vojaškega vikariata izročam bronasto medaljo Slovenske vojske. Ta dogodek bi si sicer zaslužil veliko več odmevnosti, ki pa je zdaj v teh razmerah žal ne moremo ustvariti.

Dobrih dvajset let je od 21. septembra 2000, ko je bil kot enota Slovenske vojske ustanovljen Vojaški vikariat. Takrat je Vlada Republike Slovenije podpisala sporazum s Slovensko škofovsko konferenco o religiozno duhovni oskrbi vojakov Slovenske vojske katoliške veroizpovedi. Čez en mesec – 20. oktobra istega leta – je bil podpisan sporazum med Vlado Republike Slovenije in Evangeličansko cerkvijo o religiozno duhovni oskrbi vojakov Slovenske vojske evangeličanske veroizpovedi.

Prepričan sem, da ste pripadniki in pripadnice Vojaškega vikariata (katoliški in evangeličanski vojaški kaplani ter pastoralni asistenti) v dvajsetih letih več kot dokazali, kako zelo je duhovna oskrba pomembna za učinkovito opravljanje vojaškega poslanstva.

Veliko vašega dela je skritega očem, je stvar zaupanja med vami in vojaškim posameznikom. S pripadniki in pripadnicami ste tesno ob  najlepših dogajanjih v njihovih osebnih življenjih – ob porokah oziroma sklenitvah skupnega zakonskega življenja in krstih, številnih taborih, romanjih, pohodih, družinskih vikendih, meditacijah, duhovnih vajah in drugih skupnih dejavnostih, ki jih organizirate – ter žal tudi ob najbridkejših trenutkih, ko se poslavljate od naših preminulih sodelavcev. Z njimi ste v vsej celovitosti vojaškega življenja – v dobrem in slabem.

Predvsem pa je pomembno, da opravljate svojo službo tudi v mednarodnih operacijah in misijah, pri čemer ste  pripadnikom in pripadnicam najbližje – v jedru opravljanja njihovih najzahtevnejših nalog. Takrat s svojim celovitim pristopom prispevate tudi k bojni pripravljenosti in varnosti tako vojaških posameznikov kot enote v celoti.

Dokazali ste se s svojim delom, pa tudi s tem, da ste trdna, zanesljiva in zaupanja vredna  opora  vsem pripadnikom in pripadnicam Slovenske vojske ter njihovim družinskim članom, ne glede na njihovo vero ali svetovni nazor. Ljudje smo si ne nazadnje v svojem najglobljem bistvu in hotenjih zelo podobni. Verjamem, da je nekaj najdragocenejšega, kar lahko stori človek v svojem zemeljskem življenju, da je za nekoga nepogrešljiv. Zaposleni v Vojaškem Vikariatu ste dejansko postali nepogrešljivi za številne pripadnike in pripadnice Slovenske vojske in njihove družine.

Dokazali ste, da smisel duhovne oskrbe ni zgolj ta, da gre za standard v zavezniških obrambnih silah, temveč da je nujno potreben gradnik stabilnosti vsake vojske.

S svojo izkazano ljubeznijo do domovine in izpričanim spoštovanjem do pomembnih dogodkov pri nastajanju naše države pa ste tudi zvesti pričevalci domoljubja.  

Iskrene čestitke ob dvajsetletnici Vojaškega vikariata! Zahvaljujem se vam za predano delo v službi domovine. Moja zahvala gre tudi vsem nekdanjim zaposlenim v Vojaškem Vikariatu. Želim vam veliko moči, da boste še naprej uspeli narediti toliko dobrega v prid Slovenske vojske ter njenih pripadnikov in pripadnic.

Naj nas skozi te zahtevne čase vodi zaupanje, pa tudi zavedanje, da vse ni v naših močeh, ob tem pa trdna odločenost, da bomo storili prav vse, kar zmoremo, da obvarujemo sebe in druge.