A v primeru akcije Aktiva delavk in delavcev v kulturi pred ministrstvom za kulturo, ko so stole in mize, opremljene z izbranimi imeni ministra in njegovih sodelavcev polili z rdečo barvo, je treba priznati, da je velika razlika med govorico umetnosti z odra, v samem umetniškem aktu, kjer ta poteka na občečloveški, resnično simbolni ravni in med konkretnim dejanjem, četudi ga izvede samooklicani umetniški kolektiv. S kritiko družbe, tudi politike v umetniškem prostoru v svoji odkriti demokratični in kulturi naklonjeni drži nima niti minister niti jaz, ne nihče od drugih štirih imenovanih oseb nobenih težav, ne negativnih občutkov in odzivov. Znamo se ji nasmejati, jo sprejeti, jo reflektirati. Nekaj drugega pa je, če se polivanje stolov in miz z rdečo barvo zgodi z imeni konkretnih oseb, pred konkretno stavbo. In če se nadaljuje s pošiljanjem pisem ministru in državni sekretarki na elektronski naslov, v katerem omenjeni aktiv piše: »To ni le samoobramba, to je odpor« in se ob tem podpiše Oddelek za stopnjevanje dejavnosti. Še huje je, da pridejo naslednjo noč pred ministrovo zasebno bivališče, tako rekoč pred njegov dom zakrinkani ljudje, ki na steno ob stavbi napišejo z velikimi črkami napis ODSTOP in v črki O nalepijo ministrovo odrezano glavo.

To niso več simbolna dejanja, ampak konkretni klic, apel javnosti, naj ministra in njegove sodelavce likvidirajo. Še huje je, ker se je med imeni na z rdečo barvo okrvavljenih mizah in stolih znašla uradnica ministrstva za kulturo gospa Vesna Jurca Tadel, ki že skoraj tri desetletja kot ugledna gledališka kritičarka z vso strokovno avtoriteto skrbi za gledališko dejavnost, ki jo podpira država. Iz tega lahko sklepamo, da so bile imenovane žrtve izbrane zavestno, predvsem pa glede na osebne zamere »delavk in delavcev v kulturi« in ne zaradi strokovne presoje, ki bi bil lahko edini razlog za odstop ministra in njegove ekipe. Poskusi interpretacij, da inštalacija pred ministrstvom za kulturo govori o krvaveči kulturi, ne vzdržijo dejstev, ker se v tem primeru namreč na mizah nikakor ne bi smela znajti naša imena. Kot smo v javnosti nekajkrat poudarili, letošnji proračun za kulturo izraža preference prejšnjega vodstva in vlade, ki smo ga mi skoraj v celoti zadržali in kljub večmesečnemu zaprtju kulturnih ustanov uspeli zagotoviti njihovo redno, tekoče, v letu 2020 načrtovano financiranje v celoti. Ker ministrstvo za kulturo ni nosilec interventnih sredstev v času pandemije covid, smo uspeli zagotoviti, da so subjekti, ki delujejo na področju kulture (samozaposleni, NVO-ji, gospodarski subjekti), doslej črpali že okrog 36 milijonov evrov interventnih sredstev iz proračunov drugih ministrstev (bodisi v obliki temeljnega mesečnega dohodka, povračila plač, povračila prispevkov …). V predlogu rebalansa proračuna za kulturo za leto 2021 pa smo uspeli sredstva za kulturo glede na predhodni načrt, sprejet pod vlado Marjana Šarca, zvišati kar v višini dodatnih 46 milijonov evrov, kar je rekord v vsej zgodovini samostojne Slovenije. Zato je od kulture v teh časih, ko gospodarstvo ječi pod bremeni koronavirusne pandemije, ob takem dvigu sredstev nekulturno govoriti, da krvavi.

Namen umetniškega dela je, da nagovarja recipienta, saj brez njega umetniški akt ni smiseln, zato je skrita govorica nekega umetniškega dela to, kakšne odzive sproža v javnosti. In kakšni dopisi so se pod objavljenimi fotografijami t. i. »umetniškega performansa« znašli? Naj zapišem samo enega med njimi, iz katerega je razvidno, da umetniška likvidacija šestih oseb z ministrstva za kulturo kar kliče po tem, da bo nekdo fizično dvignil roko nad koga izmed nas. Takole je pisalo: »To se zgodi izdajalcem lastnega naroda. Bodte veseli, da ni nekdo res naredu "traitors death" temle. Za vse, ki ne veste, kaj to je: človeku prerežejo želodec, njegova čreva potegnejo pred njega in jih zažgejo. Če to gleda prau, drugače pa ima srečo in že prej umre.«

Iz takih reakcij je razumljivo, da akcija kar kliče po tem, da slovenskega novinarja Mira Petka, ki je bil zaradi poročanja o kriminalnih gospodarskih podzemljih strahovito pretepen pred več kot desetletjem in ima trajne zdravstvene posledice, zdaj pretepejo do smrti. Kliče po tem, da samo zaradi političnega nestrinjanja ubijejo uglednega profesorja zgodovine in ministra, ki je kulturi v svojem prvem in zdaj tudi v drugem mandatu zagotavljal rekordna finančna sredstva. Kliče po tem, da bo morala moja mama, ki je leta 1946 kot dvoinpolletna deklica skupaj s 4 sestricami in materjo zrla uboj očeta s strani Udbe, zdaj videti še umor svoje hčerke samo zato, ker se je ta odločila za sodelovanje z vlado Janeza Janše. Se bo res moralo zgoditi vse to, da si bomo slovenske kulturnice in kulturniki priznali, da nič ne dovoljuje umetniku, da simbolno ali neposredno poziva k duhovni ali fizični likvidaciji osebno poimenovanega posameznika?

Če bomo dovolili takšno govorico umetnosti, ki kliče, poziva k nasilju, bomo zavrgli dialog kot edini legitimni način delovanja demokratične družbe in ustvarili svet, ki bo probleme reševal z grožnjami in agresijo. Danes sem bila na vrsti jaz, jutri boste morda vi. Ker sem jaz enako kot vi srčno predana kulturi in umetnosti, ker sem jaz enako kot vi državljanka Slovenije, ker sem jaz enako kot vi demokratična po duši in znam in zmorem sprejemati drugačnost, a imam morebiti samo drugačen pogled na kulturo, umetnost in ustvarjalnost kot vi, ker sem enako kot vi človek, ki ima družino …