Skoči do osrednje vsebine

Mednarodni dan zaščitne ozonske plasti - 16. september

Ozon visoko v ozračju vpije večino ultraviličnega sončnega sevanja. Zaščitna ozonska plast nas obvaruje pred ultraviločnim-C in pretežnim delom ultravioličnega-B spektra sončnega sevanja, ultraviolično-A sevanje pa v veliki večini prepušča. Brez zaščitne ozonske plasti bi ultraviolično-C sončno sevanje steriliziralo zemeljsko površino.

Ljudje z industrijsko dejavnostjo motimo ravnotežje ozračja in spreminjamo njegovo kemično sestavo. Politiki so zato konec leta 1987 sprejeli Montrealski protokol, s katerim so predpisali stopnjo omejevanja proizvodnje in uporabe ozonu nevarnih snovi. Kasneje so protokol dopolnili in ukrepe še poostrili. Vebnost ozonu škodljivih snovi je v ozračju je sicer zaradi sprejetih ukrpov dosegla višek okoli leta 1994.

Vsa leta doslej smo bili bolj zaskrbljeni zaradi sezonskega pojava ozonske luknje nad Antarktiko kot nad manj izrazitim pojavom tanjšanja ozonske plasti nad Arktiko. Pojav ozonske luknje nad severnim polom spomladi leta 2011 je sicer opozoril, da so meteorološke razmere odločilne, a zadovoljstvo nad uspešno omejitvjo uporabe ozonu škodljivih snovi in ugoden trend razmer nad južnim polom sta delovala pomirjujoče.

V pomladnih mesecih se tudi na severni polobli arktična ozonska plast nagiba k redčenju. Povprečna zimska temperatura ozračja nad Arktiko pa je navadno višja kot nad Antarktiko. Zato je razvoj dovolj stabilnega in kompaktenga polarnega vrtinca, v katerem bi temperatura padla dovolj nizko, da bi sprožila intenzivno izginjanje ozona, malo verjeten. A prav to se je začelo dogajati sredi februarja 2020 in ozonska luknja nad Arktiko je vztrajala marca in aprila, bila je največja doslej in veliko presenečenje, saj pojav ozonske luknje povezujemo s sezonskim izginjanjem ozona nad južnim zemeljskim polom, ker se že nekaj desetletij tam redno pojavlja med avgustom in novembrom.

Velikost območja z oslabljeno zaščitno plastjo, trajanje in količina izginulega ozona se iz leta v leto spreminjajo predvsem v odvisnosti od meteoroloških razmer, dolgoročni trend pa je povezan z uspešnimi ukrepi mednarodne javnosti za omejitev in opustitev rabe ozonu škodljivih plinov. Nad severnim polom je pojav ozonske luknje veliko presenečenje. Sosledje dogodkov v ozračju je marca in aprila letos omogočilo nastanek največje ozonske luknje nad Arktiko doslej. Polarni vrtinec nad severnim polom je bil tokrat zelo stabilen in kompakten, v njem se je ujel za severno poloblo nenavadno mrzel zrak, v katerem so nastali stratosferski oblaki na višini, kjer je v ozračju največja koncentracija ozona. Ultravijolični sončni žarki so ob izteku zime na severni polobli ob navzočnosti ledenih krstalčkov povzročili, da so se iz molekul plinov klorofluoroogljikovodik in hidroklorofluoroogljikovodik sprostili atomi klora in broma, ki reagirajo z ozonom in ga uničujejo

Na srečo je ob koncu zime sonce nad Arktiko šele vzšlo nad obzorjem in je moč sončnih žarkov, s tem pa tudi UV sevanja, še dokaj šibka in zelo stanjšana ozonska plast visoko na severu ne predstavlja večje grožnje zdravju ljudi, saj se je ozonska luknja zadrževala visoko na severu in na srečo ni segla do gosto naseljenih območij. 

Zaradi učinkovitega zmanjšanja izpustov ozonu škodljivih snovi v zrak pričakujemo, da si bo ozonska plast v naslednjih letih in desetletjih povsem opomogla. Ozonska luknja se bo kljub ukrepom najverjetneje še kar nekaj časa pojavljala, saj imajo ozonu škodljivi plini dolgo življenjsko dobo, nekateri celo daljšo od sto let.

Tako kot že nekaj desetletij se je nad Antarktiko tudi letos avgusta začela razvijati ozonska luknja in septembra je njen razvoj že v polnem razmahu. Spremljamo, kako veliko površino bo zajela.

Doslej največja ozonska luknja nad severnim polom.

Odklon debeline ozonske plasti od dolgoletnega povprečja 15. marca 2020 | Avtor Kanadska agencija za okolje

Iskalnik