Skoči do osrednje vsebine

Predsednik vlade Janez Janša na Pristavi nad Stično izpostavil pomen sodelovanja in medsebojnega zaupanja ter zavedanje, da si moramo v kritičnih trenutkih znati pomagati tudi sami

Predsednik vlade Janez Janša se je danes skupaj s soprogo Urško Bačovnik Janša na Pristavi nad Stično udeležil slovesnosti ob 30. obletnici dogodka, ko so ključni akterji ustvarjanja takratnega obrambno-varnostnega sistema prav na tem kraju sprejeli in formalizirali strateške dokumente. Ti so bili temeljna podlaga za sklepno fazo organiziranja simbioze vojaško-policijske organizacije (MSNZ), na kateri je ob agresiji Jugoslovanske ljudske armade (JLA) na komaj samostojno Slovenijo temeljil učinkovit in uspešen oboroženi odpor. V teh dokumentih je bila JLA prvič jasno opredeljena kot morebitna agresorka oziroma ključna nevarnost za slovensko osamosvojitev.

Predsednik vlade Janez Janša je imel ob tej priložnosti slavnostni nagovor, v katerem je poudaril nekatere pomembne izkušnje iz tistega časa, ki so pomembne tudi za sedanjost. Poudaril je pomen sodelovanja in medsebojnega zaupanja med ljudmi različnih političnih prepričanj in tudi zavedanje, da si moramo v kritičnih trenutkih znati pomagati sami. "Čeprav smo vedeli, da smo pravzaprav sami takrat, da bo v primeru slovenske osamosvojitve težko pričakovati kakršno koli pomoč od zunaj pa tudi znotraj Jugoslavije ne glede na to, da so se tudi nekatere druge republike Jugoslavije pripravljale na osamosvojitev, smo hkrati vedeli, da je ta korak treba narediti," je dejal premier in potegnil vzporednico z dogajanjem v času koronavirusne epidemije spomladi. Tudi takrat so se države namreč lahko zanesle zgolj same nase.  Po njegovih besedah se je takrat razblinila iluzija o tem, da nam bodo v kritičnih trenutkih pomagali drugi.  "Zelo pomembno je graditi prijateljstvo v ugodnem okolju okoli sebe, delati za to, da se bodo konflikti znotraj tega okolja reševali na najbolj možni prijateljski in mirni način; se zavedati tega, kaj smo, kje smo, kakšna je naša teža; hkrati pa tudi vedeti, da ko gre zares, ko se zgodi nekaj res kritičnega, si moraš najprej znati pomagati sam in moraš to biti tudi sposoben narediti," je poudaril premier Janša.

Prav tako je opozoril na to, da je za reševanje težav treba stvari poimenovati s pravim imenom, pri tem pa poudaril, da je 7. septembra 1990 v uradnem dokumentu nastajajoče slovenske države JLA bila prvič zapisana kot potencialna agresorka ter da so bile njene enote pri nas takrat vrisane v karte kot točke potencialnih nevarnosti.

Celoten nagovor objavljamo v nadaljevanju. Nagovor ni avtoriziran.

Spoštovani, lep pozdrav vsem skupaj na vrhu enega od teh čudovitih dolenjskih gričev!
Sam sem hodil v gimnazijo tukaj v Stično in najbrž je bil to eden od razlogov, da smo se pred 30 leti zbrali tu v tem domu. Takrat ni bilo tako lepo vreme kot danes, bilo je megleno, deževno, in to nam je bilo zelo všeč, ker smo iskali takšna mesta in dneve, da so sestanki lahko bili tajni.

Najprej, preden povem nekaj besed o tistih, pa mogoče tudi o sedanjih časih, lep pozdrav še posebej predsedniku države, predsedniku državnega sveta, vsem tistim, ki ste bili pred 30 leti bodisi člani osamosvojitvene skupščine bodisi vlade, vsem pripadnikom, članom Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in še posebej gospodu županu občine Ivančna Gorica in sploh vsem tistim, ki ste pred leti omogočili, da je ta pomnik tukaj sploh postavljen. Najbolj sem pa vesel tistih, ki ste prihajali sem tudi v zadnjih letih, ko nas je bilo včasih samo malo več kot tamle pred 30 leti. Brez vas verjetno tudi tega dogodka, kot je rekel predsednik Združenja gospod Hojs, ne bi obeleževali.

30 let je dolga doba, v življenju človeka je to dolg čas. Veliko stvari se zgodi v 30 letih, tudi marsikaj, kar se je takrat dogajalo, je že bolj bledo ohranjeno v spominu, nekatere stvari pa so trdno zapisane, ker človek si zapomni stvari, ki so usodne, in jih nosi s sabo celo življenje in tudi skupnost, narod, država si takšne stvari, če želi sebi dobro, zapomni, zato da se iz tega za prihodnost kaj naučijo tudi prihodnje generacije.

Sestanek tukaj pred 30 leti je bil nadaljevanje dinamike, ki se je začela po prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji leta 1990, potem ko je bilo jasno, da tisti načrt Demosa, da se pripravi in sprejme nova ustava in se na ta način, kot pravi dr. Dimitrij Rupel, bolj potihoma osamosvojimo, ne bo šel skozi. Večina v parlamentu je bila prešibka, imeli smo velike težave že pri sprejemanju dokumentov, ki so zahtevali navadno večino, pa tudi situacija v takratni skupni bivši državi Jugoslaviji se je komplicirala v smislu, da enostavno včasih ni bilo mogoče presoditi, katero ravnanje bi bilo boljše.

Ena stvar pa je bila jasna: takoj ko je Slovenija dobila prvo demokratično izvoljeno vlado in so nas razorožili, smo vsi vedeli, da se bo prihodnost slovenskih sanj o samostojnem življenju in samostojni državi odločala na točki, ko lahko naredimo kar koli, razglasimo kar koli, se delamo, da smo kar koli, a če tega ne bomo sposobni ponotranjiti, se poenotiti in to biti sposobni braniti, potem iz tega ne bo nič. Iz zgodovine poznamo veliko raznih operetnih razglasitev samostojnosti in državnosti, iz katerih ni bilo nič.

To je bilo takrat močno pred nami in po zaslugi tistih pogumnih mož in fantov, ki so se uprli razorožitvi slovenske Teritorialne obrambe (TO), in mislim, da so v 14 občinah obdržali nekaj pehotnega orožja in na tej osnovi in osnovi idej, ki jih je prenesel Tone Krkovič, in izredno dobrega sodelovanja s takratno slovensko milico oziroma kasnejšo policijo smo praktično že od maja 1990 začeli postavljati nazaj vsaj neko provizorično strukturo, ki bi bila sposobna zavarovati osamosvojitvene ukrepe Slovenije z realno silo.

O številkah in primerjavah ne bom, kajti če vam to navajam, se boste preveč dolgočasili in drugič to niti ni pomembno, a vse to, kar smo spravili skupaj v smislu nekega zametka oborožene sile oziroma Slovenske vojske v tistem času, je bilo v primerjavi s tem, kar je imela JLA že samo na ozemlju Slovenije, tako malo, da nas enostavno niso jemali resno ne v Beogradu, ne armada tukaj in ne tisti v tujini, ki so se sploh zanimali za to, kaj se pri nas dogaja. A smo kljub temu vedeli, kje so naše prednosti. Praktično celo poletje, cel julij in cel avgust, so potekale številne aktivnosti, praktično jih je izvajal predvsem brigadni general Tone Krkovič, da povežemo tiste niti, ki jih je bilo treba povezati zato, da bi Slovenija vendarle dobila svojo vojsko, ki bi jo lahko v primeru, če razglasimo svojo samostojnost, ubranila. Avgusta je nastal prvi okvir za uporabo Manevrske strukture narodne zaščite oziroma prva realna ocena stanja, kaj se lahko sploh zgodi. Ko sem se vozil zjutraj, sem to še enkrat prebral in moram reči, da smo dokaj natančno predvidevali, kateri scenariji so možni. Tisti najhujši se niso zgodili v tistem času, obstajala pa je težava, ki smo jo rešili v koči za nami 7. septembra 1990. Poleg tega, da je bilo rešenih na stotine raznih podrobnosti v smislu načrtov, dorečenih načinov organiziranja na pokrajinski in občinski ravni, načinov sodelovanja z občinami in lokalnimi skupnostmi, tisto, kar je bilo ključno znotraj tega načrta, je bilo to, da smo prvič poimenovali nasprotnika. Do takrat si ni, čeprav smo vsi vedeli, kdo to je, v neke uradne dokumente nihče upal napisati, da je tisti, ki nas ogroža, JLA.

Bili smo še v Jugoslaviji, bila je zvezna ustava, zvezna ustava, tajna policija, zelo krhek formalni okvir, ki je vendarle omogočal Sloveniji neke korake. A v življenju, če stvari na koncu ne poimenuješ s pravim imenom, se rešitvi ne približaš. 7. septembra 1990 je prvič v uradnem dokumentu nastajajoče slovenske države, JLA bila prvič zapisana kot potencialni agresor in narisane so bile njihove enote v črte in karte kot točka potencialnih nevarnosti.

Če bi navzven to takrat predstavili, bi to bil velik problem. Tisti, ki ste živeli tisti čas, najbrž veste, o čem govorim. Takratni osamosvojitveni skupščini, ki je sicer sprejela nekatere ključne dokumente z dvotretjinsko večino, kar pomeni, da so pri njih sodelovali tudi tisti, ki niso bili člani koalicije Demos, a vse, kar je zadevalo obrambo, osamosvojitev z vojaškega in varnostnega vidika, smo v 95 odstotkih primerov sprejeli s tesno večino Demosa. Razprave o slovenski vojski in slovenski obrambi v slovenskem parlamentu so bile zelo podobne temu, kar danes poslušamo, čeprav danes je manj usoden čas, in na to gledamo drugače, takrat pa je šlo izjemno zares.

Da vas ne utrujam s številkami in vojaškimi podrobnostmi - dve glavni značilnosti načrta, ki je bil potrjen septembra 1990, je mogoče izluščiti iz številnih podrobnosti. Prvo je to, da smo se zavedali razmerja sil, zato smo MSNZ, kasnejšo TO, Slovensko vojsko - to je vse eno in isto, isti ljudje, isti program, isti cilj, izbirali smo različna imena zaradi taktičnih razlogov - skratka vedeli smo, da če bomo napadeni, se frontalno nikakor ne moremo upreti, zato so bile te enote planirane za zaščito vitalnih točk in objektov, v večini primerov in samo v eni točki za ofenzivo, in to pri načrtih za napade oziroma osvojitev skladišč orožja in vojaške opreme, se pravi nečesa, kar mi nismo imeli, JLA pa je tega imela v izobilju tudi na našem terenu. No, in ta načrt, ki je bil potrjen za primer zavarovanja Slovenije ob sprejemanju prvih korakov v smer osamosvojitve, je bil v teh dveh ključnih točkah praktično realiziran junija 1991, ko smo bili dejansko napadeni.

V teh dveh točkah smo načrt izvajali tudi takrat in roko na srce bistveno več sil tudi junija 1991 nismo imeli, dokler nismo osvojili tistih skladišč JLA z glavnim prebojem, ki se je zgodil, ko je izvidniški vod Tonetove brigade osvojil skladišče Strmec pri Borovnici, kjer je bilo večino orožja, ki so nam ga ukradli maja leto prej, zloženo po enotah TO in po spiskih, in tisti, ki ste iz stroke, veste, da je na ta način bistveno lažje mobilizirati dodatne sile, in mi smo to sredi vojne tudi naredili. Če smo imeli ob začetku odpora proti agresiji na razpolago nekaj več kot 15.000 mož slovenske TO in nekaj več kot 8000 mož slovenske policije, smo po osvojitvi teh skladišč lahko te sile praktično potrojili na podlagi načrta, ki je bil v grobih obrisih, narejen tukaj na Pristavi.

Natančno teden dni po sestanku na Pristavi smo imeli potem v centru za obrambno usposabljanje Poljče sestanek z vsemi župani slovenskih občin - takrat so bili to še predsedniki občinskih skupščin, oni so bili po takratni zakonodaji tudi predsedniki svetov za obrambo in so imeli formalne pristojnosti in smo to, kar smo se tukaj dogovorili, uskladili v teh ključnih točkah tudi s ključnimi ljudmi v slovenskih občinah, teden dni kasneje tudi s predsedniki izvršnih svetov. To so bile takrat občinske vlade z velikimi pristojnostmi, še posebej kar se tiče preskrbe, in slovenska TO je bila v celoti odvisna od lokalne preskrbe, ki je v času vojne izjemno dobro delovala, in se ta del velikokrat pozablja, ko govorim o zaslugah za to, da smo se takrat za relativno nizko ceno ubranili. 28. septembra je potem slovenska skupščina na podlagi ocene, ki je bila dana kot tajno gradivo vsem delegatom skupščine, z dvotretjinsko večino sprejela tudi dva amandmaja k slovenski ustavi, s katerima smo slovensko TO podredili slovenskim oblastem.

Odločitev za to, da gremo v ta korak, je bila sprejeta na podlagi tega, da smo lahko delegatom povedali: "Glejte, to zna biti konflikt, ampak smo sposobni ta konflikt zdržati. Ne verjamemo, da bo prišlo do intervencije in izrednega stanja, ker bi moralo priti do intervencije celotne JLA, ker za to pač armada ni pripravljena, ker za to potrebujejo nekaj časa, še posebej JLA takšna, kot je bila, če pa bi prišlo do kakšne policijske akcije, pa smo to sposobni preprečiti in braniti." In to je bilo ključno, da delegati, ki so glasovali za to, da iz zveznih rok iztrgamo zelo pomembno pristojnost na pravni način, spremembo naše lastne ustave, da so vedeli, da ne skačemo v prazen bazen. Če bi bili prepričani, da skačemo v prazen bazen, te dvotretjinske večine nikoli ne bi bilo. Ne bi bilo niti navadne večine, ker v takratni skupščini za razliko od tega, kar so tudi takratni mediji velikokrat prikazovali, so bili ljudje - mislim, da je bila to daleč najboljša sestava vseh slovenskih parlamentov doslej, ne samo zaradi teže odločitev, ki so bile takrat sprejete, ampak tudi nasploh, ki niso bili poklicni politiki, ni bila to profesionalna funkcija, ljudje so prišli iz tovarn, občin, svojih okolij in so natančno vedeli, kaj se tam dogaja. So bili odvisni od tistih okolij in je bila razprava in glasovanje precej bolj realno in prizemljeno, kot se včasih sedaj posluša iz sedanjih parlamentarnih klopi.

Naslednji korak, ki je bil narejen, o tem bomo govorili v Kočevski Reki decembra, je bil postroj, se pravi dejanski prikaz slovenski javnosti realne moči za zavarovanje slovenske osamosvojitve, se pravi postroj specialne, Krkovičeve brigade. Tisto je bil naslednji korak.

Ker pred plebiscitom je bilo, tako kot je bilo treba septembra leta 1990 delegatom pokazati, da ne skačemo v prazen bazen, tudi slovenski javnosti pokazati, da s plebiscitom ne skačemo v prazen bazen in da če bo prišlo do reakcije in nasilnega posega v naše odločanje, bomo to sposobni braniti. Takrat je šlo za - ne bom rekel - bolj zahtevno operacijo, kot je bila tukaj, ker je bilo treba prepričati bistveno večji del ljudi od teh, ki so bili deležni informacij o tem, kar se je dogajalo tukaj na Pristavi.

Mogoče dve stvari iz tega časa, za kateri mislim, da sta zelo pomembni kot nek nauk za vse nas tudi v tem današnjem času. Prvo sem omenil že prej. Če imaš problem in hodiš okrog njega kot maček okrog vrele kaše in ga ne upaš niti poimenovati in iščeš razne druge stvari, ga boš zelo težko rešil. V življenju je tako, da šele takrat, ko stvari ne samo realno vidiš, ampak si jih sposoben tudi javno prepoznati kot takšne, jih lahko spreminjaš.

Kljub temu da smo vedeli, da smo pravzaprav sami takrat, da bo v primeru slovenske osamosvojitve težko pričakovati kakršno koli pomoč od zunaj, pa tudi znotraj Jugoslavije – ne glede na to, da so se tudi nekatere druge republike Jugoslavije pripravljale na osamosvojitev – skratka vedeli smo, da smo sami, a smo hkrati vedeli, da je ta korak treba narediti. Previdno. In previdno smo ga naredili. Torej najprej za, kot se temu reče, posvečeno javnost, za tiste, ki so odločali in so morali prevzeti tveganje nase in kasneje na odločevalce, ko je šlo za formalen sprejem ustavnih amandmajev, in kasneje na celotno ljudstvo, ki si je decembra leta 1990 edinokrat v naši zgodovini dejansko pisalo sodbo samo.

Drug takšen nauk iz tega dogodka ali iz tega obdobja, pa je že omenjen delno v stavku, ki sem ga prej izrekel, torej da smo se zavedali, da smo sami, a smo kljub temu tvegali.
Naš splošen razvoj z veliko stranpoti in razočaranji v zadnjih 30 letih nas je vendarle pripeljal v neko okolje, ki ga danes živimo, ko okoli nas ni sovražnikov, ko smo člani EU, zveze Nato; ko to zunanje okolje kljub vsem težavam še nikoli v naši zgodovini in zgodovini našega naroda ni bilo tako ugodno za naš razvoj kot v zadnjih desetletjih. A kljub temu nas je dogajanje spomladi, vezano na pandemijo koronavirusa, streznilo.

Prepričanje, da smo varni, da se nič ne more zgoditi, da tudi če se bo kaj zgodilo, nam bodo vsi pomagali -  mislim, da smo se te velike iluzije marca in aprila letošnjega leta vsi znebili. Ker smo bili tako kot leta 1990 popolnoma sami. Zgodilo se je nekaj, kar je teoretično v mnogih načrtih in učbenikih, a v praksi na to nihče ni bil pripravljen. Evropa je nekaj tednov zgledala kot Evropa v srednjem veku: z mejami, kolonami na mejah, zidovi, preprekami. Kamor koli si poklical, ti niso mogli pomagati, ker so imeli enake težave.

Gre za to, da se zavemo, da je zelo pomembno graditi prijateljstvo v ugodnem okolju okoli sebe, delati za to, da se bodo konflikti znotraj tega okolja reševali na najbolj možen prijateljski in miren način, se zavedati tega, kaj smo, kje smo, kakšna je naša teža, hkrati pa tudi vedeti, da ko gre zares, ko se zgodi res nekaj kritičnega, stvari, ki jih ne pričakujemo - ko smo se lani tukaj zbrali, ni bilo gotovo nikogar med nami, ki bi si lahko predstavljal, da bo čez pol leta sredi epidemije koronavirusa, kadar koli lahko nekaj takšnega pride, in s tega vidika se je treba zavedati in delovati v tej smeri, da si moraš najprej znati sam pomagati in da moraš to biti tudi sposoben. Za to imamo državo, za to imamo številne institucije in nauk tega časa je pravzaprav večen.

To je eden tistih trdnih temeljev, na katerem stoji vsaka skupnost in vsak narod, vsaka država, ki želi trajno obstati. To govorim tudi z vidika, ker so sedaj velike razprave o tem, ali potrebujemo Slovensko vojsko, ali potrebujemo neko minimalno obrambno moč, saj kake velike nimamo, objektivne okoliščine so takšne, ali to potrebujemo … Z ene strani pravijo, saj smo v Natu, saj nas bodo drugi branili, z druge strani je iluzija v smislu, saj se nikoli nič ne bo zgodilo. Velike razprave so, ali dati nekaj evrov za posodobitev Slovenske vojske. Ob tem se mimogrede pozablja, da smo praktično ves čas, ko smo bili v Jugoslaviji, tudi še leta 1990, v času pred 30 leti, o katerem danes govorimo, za JLA dali ne samo relativno, ampak absolutno več, kot danes damo za Slovensko vojsko. Mnogi, ki so danes glasni proti krepitvi ali normalizaciji stanja v SV ali obrambi, pa takrat niso niti pisnili, pa so bili že aktivni, glede na tisto situacijo. Zdi se mi pomembno, da se spominjamo teh dogodkov tudi iz tega razloga, da znamo potegniti nauke iz tistega časa.

Zadnje, ki bi ga rad podelil z vami, je dejstvo, da nas pet, ki smo se zbrali tukaj v tej koči za mano pred 30 leti, niti približno ni bilo istih političnih prepričanj. To se je vedelo že prej, pa tudi kasneje se je pokazalo, da so naša politična prepričanja različna, a kljub temu in kljub temu, kar se je takrat dogajalo v parlamentu, ne samo da smo pri teh ciljih sodelovali, ampak smo si tudi zaupali. Mislim, da je to eden od elementov in eno od dejstev, zaradi katerih je slovenska osamosvojitev uspela. Tukaj je bila politika razdeljena, o tem nima smisla govoriti, stopila je skupaj v nekaterih ključnih trenutkih, kar je bilo strateško pomembno, sicer je bila deljena, še posebej ko je šlo za obrambna vprašanja.

Celo v Demosu so bile stranke, kjer niso bili vsi za to, da imamo slovensko vojsko. Hvala, Franci Feltrin, ker si z nekaj glasovi Zelenih s tabo na čelu bilo možno sprejeti zakon o obrambi, zakon o vojaški dolžnosti in vrsto drugih odločitev, brez katre Slovenske vojske enostavno en bi bilo.
Ko je šlo za obrambne in policijske strukture, pa teh razlik v glavnem ni bilo. Tam ni bilo črte ločnice, ali si za Demos ali si za SDP, črta ločnice je bila, ali si za Slovenijo, ali si za to, da ubranimo odločitev ljudstva na plebiscitu, ali si za JLA. Ta tehtnica je bila odločilna. Velikanska večina je bila za obrambo in zato smo uspeli. Začetki te enotnosti pa so se gradili tudi v tej stavbi za mano.

Hvala vsem, ki ste bili potrpežljivi teh 20 minut. Nameraval sem imeti krajši govor, a se je sonce skrilo in je potem lažje, pa tudi vidim, da ste večinoma v senci.

Hvala, ker ste prišli v tem času, ki je zaradi epidemije nekoliko poseben. Mogoče se bomo morali za dlje časa navaditi delovati v nekih novih razmerah, a če smo zmogli tiste izzive pred 30 leti, bomo zmogli tudi te. Hvala lepa in lepo nedeljo želim.

Iskalnik