Skoči do osrednje vsebine

Spremembe Kazenskega zakonika, ki se nanašajo tudi na kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, včeraj posredovane v usklajevanje

Ministrstvo za pravosodje je včeraj, 21. julija 2020, posredovalo v usklajevanje Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, ki vsebuje tudi spremembe in dopolnitve v poglavju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki pomenijo prehod od tradicionalnega »modela prisile« k »modelu soglasja«.

V zvezi s kazensko-pravnim varstvom spolne avtonomije, ki temelji na »modelu soglasja«, je (za razliko od tradicionalnega »modela prisile«) glavna značilnost, da temeljno kaznivo dejanje inkriminira nekonsenzualna spolna ravnanja, obstoj sile ali grožnje pa postaneta kvalifikatorni okoliščini:

  • navedeno velja za »model afirmativnega soglasja« in tudi za »model veta«, kot dveh oblik »modela soglasja«.

V zvezi s trditvijo Inštituta 8. marec, da se »v enem letu in pol ni zgodilo nič«, pojasnjujemo, da je Ministrstvo za pravosodje najprej oblikovalo Delovno skupino za pripravo sprememb in dopolnitev Kazenskega zakonika, saj se takrat načrtovane spremembe niso nanašale le na kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, ampak tudi na obveznosti Republike Slovenije v zvezi z implementacijo številnih direktiv Evropske unije ter konvencij Sveta Evrope in Organizacije združenih narodov.

V zvezi s kaznivimi dejanji posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe slabotne osebe je bila naročena, izvedena in proučena Empirična študija reprezentativnega vzorca pravosodne prakse v zvezi s kaznivim dejanjem posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe slabotne osebe s pregledom možnih modelov novih zakonskih rešitev, iz katere na podlagi državno-tožilske in sodne prakse izhaja, da z opisi navedenih kaznivih dejanj niso pokriti:

a) položaji, ko žrtev spolno dejanje sicer zavrača, a se iz različnih razlogov fizično sploh ne upira ali ne upira dovolj, da bi storilec moral uporabiti silo, in

b) dejanja, pri katerih storilec s hitrostjo izrabi presenečenje žrtve.

Glede na navedeno je Delovna skupina skoraj soglasno ocenila, da je ustrezno v Kazenskem zakoniku oblikovati novo kaznivo dejanje, ki bo inkriminiralo kaznivo dejanje po »modelu veta« kot enega od modelov soglasja (torej spolno občevanje, s tem izenačena spolna dejanja in druga spolna dejanja proti volji osebe), ki pa naj bo dopolnjeno še z okoliščinami, zaradi katerih žrtev zaradi različnih razlogov pogosto ne more niti reči ne, in z zlorabo presenečenja žrtve.

Zato je bil za predhodno usklajevanje s člani Delovne skupine v okviru osnutka sprememb in dopolnitev Kazenskega zakonika najprej pripravljen nov 171.a člen Kazenskega zakonika z novim kaznivim dejanjem posega v spolno nedotakljivost proti volji žrtve, ki je bil razširjen še z zgoraj navedenimi okoliščinami, ki jih Empirična študija ugotavlja kot pravne praznine veljavne ureditve.

Pri pripravi predloga zakona v delu, ki se nanaša na poglavje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, smo sodelovali tudi z zainteresiranimi nevladnimi organizacijami. Predstavnica nevladnih organizacij, izbrana po postopku v okviru Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS), je sodelovala pri delu Delovne skupine, potekalo pa je tudi več razgovorov tako prejšnje kot tudi sedanje ministrice za pravosodje s predstavnicami zainteresiranih nevladnih organizacij. Zadnji tak sestanek s predstavnicami Društva za nenasilno komunikacijo, Amnesty International Slovenija, Društva SOS in Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij je potekal 18. junija 2020. Doseženo je bilo soglasje, da je pri kaznivih dejanjih posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe slabotne osebe treba preseči tradicionalni model prisile in uzakoniti model soglasja.

Na podlagi izmenjave mnenj s predstavnicami nevladnih organizacij je Ministrstvo za pravosodje prvotno namero po oblikovanju razširjenega modela veta kot posebnega, subsidiarnega kaznivega dejanja po vzoru avstrijske ureditve, spremenilo v predlog določitve takega dejanja kot temeljnih oblik kaznivih dejanj posilstva po 170. členu KZ-1 in spolnega nasilja po 171. členu KZ-1.

Soglasje pa ni bilo doseženo glede izbire podvrste modela soglasja – predstavnice nevladnih organizacij so vztrajale pri določitvi kaznivega dejanja po »modelu afirmativnega soglasja«. Torej ministrstvo le v tem delu ni sledilo predlogom nevladnih organizacij, ampak smo se oprli na ugotovitve in opozorila iz Empirične študije.

Ob tem izpostavljamo tudi oziroma predvsem, da so s predlagano novo ureditvijo – ob upoštevanju, da tudi »model veta« pomeni prehod od »modela prisile« (ki po novi predlagani ureditvi pomeni kvalifikatorne okoliščine in razlog za strožje kaznovanje storilca posilstva ali spolnega nasilja, za temeljni dejanji pa zadošča na kakršenkoli način navzven zaznavno nestrinjanje žrtve) v »model soglasja« –  pokrite vse situacije, ki jih Empirična študija izpostavlja kot primanjkljaje veljavne ureditve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.

Menimo, da je navedeno tudi najbolj pomembno – torej, da s spremembami in dopolnitvami v poglavju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost pokrijemo vse situacije, za katere je bila v proučitvi državno-tožilske in sodne prakse ugotovljena pravna praznina, ter da za obstoj kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja ni več potrebna uporaba sile ali grožnje s strani storilca in ni več pričakovano fizično upiranje žrtve.

V zvezi z razliko »modela afirmativnega soglasja« oziroma »modela veta« kot primerjalno-pravno znanih dveh možnostih prehoda stran od »tradicionalnega modela prisile« so pomembne tudi izkušnje organov pri dokazovanju v konkretnih primerih, ki na tej ravni pokažejo, da gre bolj za razliko v poimenovanju. Belgijski pristojni organi (Belgija je na zakonodajni ravni izbrala »model afirmativnega soglasja«) na primer na vprašanje, kako se na sodišču dokazuje neobstoj soglasja žrtve, poročajo, da obstoj sile, grožnje ali prevare pomeni, da žrtev s spolnim občevanjem ni soglašala. 

Torej so v Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, ki ga je Ministrstvo za pravosodje včeraj poslalo v drugi krog usklajevanja s člani Delovne skupine ter prvi krog formalnega strokovnega in medresorskega usklajevanja z rokom za pripombe 25. avgust 2020, predlog zakona pa je bil za komentarje splošne javnosti objavljen tudi na portalu »e-demokracija«, predlagane spremembe in dopolnitve tako kaznivega dejanja posilstva kot tudi kaznivega dejanja spolnega nasilja, posledično pa tudi kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe:

  • Predlagana sta nova prva odstavka 170. in 171. člena KZ-1, ki določata kaznivi dejanji posilstva in spolnega nasilja. V prvem delu oba predlagana nova odstavka pomenita inkriminacijo posega v spolno samoodločbo osebe proti njeni volji – po modelu veta. Torej za obstoj kaznivega dejanja ni več potrebno, da mora storilec uporabiti silo ali zagroziti, in se tudi ne zahteva, da bi se žrtev morala storilcu fizično upirati, mora pa žrtev svoje nesoglasje navzven prepoznavno izraziti oziroma biti v položaju, ko nesoglasja ali soglasja sploh ne more izraziti (popolna pasivnost, opitost, nezavest, hromeč strah ipd.). Z navedenim je jasno nakazano, kje je meja med dovoljenim in prepovedanim dejanjem, kar je pomembno tudi z vidika pravne varnosti.
  • Glede na to, da je ena glavnih pomanjkljivosti modela veta ta, da ne upošteva možnosti, da žrtev zaradi različnih razlogov pogosto ne more niti reči (ali s konkludentnimi dejanji pokazati) »ne«. Te pomanjkljivosti tudi v zvezi z veljavnimi inkriminacijami ugotavlja Empirična študija, kot navedeno zgoraj. Navedeni položaji so zajeti v zakonskem znaku »z izkoriščanjem predhodnega trajajočega ustrahovanja«, ki je deloma povzet tudi po vzoru avstrijske ureditve in razširjen še z »drugimi okoliščinami ali stanji, zaradi katerih (žrtev) ni sposobna izraziti zavrnitve«, saj je nemogoče našteti vse okoliščine, zaradi katerih lahko pride do t. i. »zamrznitve žrtve« ali drugačnih stanj, zaradi katerih ni sposobna reagirati.
  • Znak »z izkoriščanjem njenega presenečenja« je inkriminaciji »drugih spolnih dejanj« v predlaganem novem prvem odstavku 171. člena KZ-1 dodan glede na ugotovitve Empirične študije, da je del primerov, ki jih veljavni KZ-1 ne pokrije, tak, ko do upiranja žrtve ne pride zato, ker storilec s hitrostjo izrabi njeno presenečenje, ne da bi bila sposobna izraziti nestrinjanje.

Poleg navedenega pa predlog zakona vsebuje še popolno ali dopolnilno implementacijo naslednjih dokumentov:

  • Direktiva 2014/57/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 4. 2014 o kazenskih sankcijah za zlorabo trga,
  • Mednarodna konvencija o zatiranju financiranja terorizma,
  • Dodatni protokol h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju terorizma,
  • Konvencija Sveta Evrope proti trgovini s človeškimi organi,
  • Konvencija Sveta Evrope o ponarejanju medicinskih izdelkov in podobnih kaznivih dejanj, ki ogrožajo javno zdravje,
  • Mednarodna konvencija proti uporabi nedovoljenih snovi v športu,
  • Konvencija Sveta Evrope o kaznivih dejanjih v zvezi s kulturnimi dobrinami,
  • Direktiva 2013/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 8. 2013 o napadih na informacijske sisteme in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2005/222/PNZ,
  • Direktiva 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. 7. 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava,
  • Direktiva (EU) 2019/713 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o boju proti goljufijam in ponarejanju v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi ter o nadomestitvi okvirnega sklepa sveta 2001/413/PNZ

ter spremembe in dopolnitve na podlagi številnih predlogov pristojnih organov iz prakse.

V zvezi z nadaljnjim postopkom pojasnjujemo, da se bo rok za pripombe iztekel 25. avgusta 2020. Od števila in predvsem vsebine pripomb je odvisno, ali bo potreben še dodaten krog usklajevanja predloga zakona, nato pa bo predložen v obravnavo Vladi RS in posredovan v zakonodajni postopek Državnemu zboru RS.

Ob tej dodajamo, da ministrico za pravosodje mag. Lilijano Kozlovič presenečajo izjave Inštituta 8. marec, ki so neresnične, določene izvzete iz konteksta. Delovanje Ministrstva za pravosodje in še posebej ministrice za pravosodje sta odprtost in transparentnost. Inštitut 8. marec bi se lahko kadarkoli obrnil na ministrstvo in povprašal o stanju zadeve. Vabimo jih, da to še vedno storijo.

Iskalnik