Skoči do osrednje vsebine

Konserviranje in restavriranje rokopisne knjige iz Škofič

Na novinarski konferenci v Arhivu Republike Slovenije smo 3. julija 2020 javnosti predstavili konserviranje in restavriranje rokopisne knjige iz Škofič na avstrijskem Koroškem. Dragocen rokopis iz začetka 19. stoletja, ki je del avstrijske in slovenske kulturne dediščine, hrani Škofijski arhiv v Celovcu. Konservatorsko-restavratorska dela je opravil Center za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva Arhiva Republike Slovenije.

Restavrirana rokopisna knjiga iz Škofič ob Vrbskem jezeru nastala v začetku 19. stoletja. Danes jo hrani Škofijski arhiv v Celovcu.

Rokopis iz Škofič ob Vrbskem jezeru iz začetka 19. stoletja. Danes ga hrani Škofijski arhiv v Celovcu. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Rokopis iz Škofič ob Vrbskem jezeru

V Arhivu Republike Slovenije je bila 3. julija 2020 novinarska konferenca, na kateri smo javnosti predstavili konserviranje in restavriranje rokopisne knjige iz Škofič na avstrijskem Koroškem. Dragocen rokopis, ki je del avstrijske in slovenske kulturne dediščine, hrani Škofijski arhiv v Celovcu. Restavrirano delo so predstavili dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar in narodnostni delavec na avstrijskem Koroškem, doc. dr. Peter Tropper, ravnatelj Škofijskega arhiva v Celovcu, dr. Andrejka Žejn, raziskovalka na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, in Lucija Planinc, vodja Centra za restavriranje in konserviranje Arhiva Republike Slovenije.

Rokopis iz Škofič ob Vrbskem jezeru izvira iz začetka 19. stoletja. Vsebuje predelavo nemškega prevoda spisa Mystica Ciudad de Dios španske redovnice Maríe de Jesús de Agreda (1602–1665). Besedilo govori o Jezusovem in Marijinem življenju, vendar zgodbo spremljamo iz zornega kota Marije. Pisano je v krajevnem narečju značilnem za župnijo Škofiče in prav zato predstavlja pomemben del kulturne dediščine, še posebej za Slovence na avstrijskem Koroškem.

Zaradi poškodb in slabe ohranjenosti rokopis za uporabnike v celovškem škofijskem arhivu ni bil dostopen, zato so se odločili, da rokopis restavrirajo in konservirajo. Za ta dela so izbrali Center za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije, kjer smo opravili nujne konservatorsko-restavratorske posege z namenom, da rokopisu vrnemo njegovo uporabnost ter ga ohranimo našim zanamcem.

Konserviranje in restavriranje rokopisne knjige

Rokopis spada med trdo vezane knjižne vezave, saj ima oporo iz lepenke in taninsko usnjeno prevleko. Visok je 302 mm, širok 196 mm in debel 50 mm. Knjižni blok sestavlja 127 listov, združenih v 10 leg. Drugo in šesto lego sestavlja sedem pol, deseto lego 20 pol, ostale lege so sestavljene iz šestih pol.

Konservatorsko-restavratorska analiza

Ob temeljitem pregledu rokopisa smo ocenili, da so poškodbe posledica pogoste in dolgotrajne uporabe ter neustrezne hrambe. Na njem so nastale mehanske poškodbe, kot so raztrganine in manjkajoči deli na listih, iz knjižnega bloka je bilo izrezanih zadnjih dvajset listov. Knjižni blok je bil sestavljen iz dveh različnih velikosti listov in v platnico le vložen. Platnica je bila zelo verjetno vzeta z neke druge knjige, saj je bila po velikosti manjša od knjižnega bloka. Vezava knjižnega bloka ni bila prvotna. Zaradi neustrezne hrambe so bili prisotni razni madeži, prah, na zgornjih listih in platnici tudi saje.

Na osnovi pregleda stanja rokopisa smo določili ustrezen konservatorsko-restavratorski postopek. Prvi korak je bil suho čiščenje listov knjižnega bloka, pri katerem smo med drugim uporabili različne restavratorske radirke in mehke čopiče. Usnjeno prevleko platnice smo očistili z namenskim balzamom za usnje.

Z izmerjeno pH vrednostjo površine papirja smo želeli ugotoviti njegovo kislost. Izmerjene vrednosti med 5,88-6,27 kažejo, da papir ni tako kisel, da bi to vplivalo na njegovo degradacijo. Tudi po videzu sodeč je papir dobro ohranjen.

Vlakninsko sestavo papirja smo določili z optično mikro-porušno metodo – uporabo optičnega mikroskopa in reagenta Graff C. Ugotovili smo, da so listi knjižnega bloka narejeni iz lanenih vlaken. Glede na čas nastanka knjige, vizualni pregled in na naše izkušnje smo takšen rezultat pričakovali.

Zaradi suma, da je besedilo zapisano z železo-taninskim črnilom, smo naredili test z dvema indikatorjema, ki reagirata s prisotnimi železovimi in bakrovimi ioni, tako da se ob stiku s črnilom obarvata rožnato. Železovi in bakrovi ioni so za papir škodljivi, saj še posebej pri visoki vlagi vplivajo na razgradnjo papirja. Test je bil pozitiven in je pokazal prisotnost železo-taninskega črnila, vendar smo ob konservatorsko-restavratorskem pregledu ocenili, da črnilo še ne vpliva na razgradnjo papirja. Nujna pa je nadaljnja hramba pri ustreznih pogojih.

Po opravljenih testiranjih in analizah smo nadaljevali s konservatorsko-restavratorskimi postopki. Ob razvezu knjižnega bloka smo ugotovili, da vezava ni prvotna. S prevezavo je bil sicer dosežen osnovni namen vezave, saj se je knjižni blok skoraj v celoti ohranil.

Ker je rokopis vseboval tudi iztrgan list z manjkajočo paginacijo, ki je bil le vložen v knjižni blok, se je pojavila dilema, kam všiti omenjeni list. Konservatorji-restavratorji ne proučujemo vsebine, ki pa je velikokrat v pomoč pri določanju vrstnega reda strani. Dilemo smo rešili s pomočjo dr. Andrejke Žejn, ki se ukvarja s proučevanjem tovrstnih besedil. S sledenjem besedilu je uredila pravilni vrstni red strani.

Konservatorsko-restavratorski posegi

Konservatorsko-restavratorske posege na listih knjižnega bloka smo izvedli s postopkom ročnega dopolnjevanja manjkajočih delov in lepljenjem raztrganin z japonskim papirjem, ki je bil po izgledu, barvi in debelini najbolj podoben papirju knjižnega bloka.

Pravilno sestavljene pole smo združili v lege, ki smo jih zašili v knjižni blok po sledeh izvirnega šivanja na štiri enojne konopljine vezice.

Platnica, ki ni bila del izvorne vezave in je bila najverjetneje dodana ob poznejši prevezavi, je bila po širini in višini manjša od knjižnega bloka. Kljub temu smo se odločili, da platnico z usnjeno prevleko v celoti uporabimo. Oporo smo zato morali dopolniti s celuloznimi vlakni do velikosti, ki ustreza knjižnemu bloku. Platnica iz prevezave je bila v hrbtu širša od knjižnega bloka. Omenjeni višek usnjene prevleke po širini nam je skupaj z usnjem na zavihkih omogočil, da smo isto usnjeno prevleko lahko uspešno namestili na povečano oporo.

Konservirano-restavrirano oz. povečano oporo smo z razčesanimi konopljinimi vezicami povezali s knjižnim blokom. Nalepili smo jih na notranjo stran opore. Hrbtni del knjižnega bloka smo nato prekrili z novim, pobarvanim kozjim usnjem. Na novo dodano usnje smo na hrbtu prilepili izvirno usnjeno prevleko, ki smo jo nato namestili še na oporo. Dodatno povezavo knjižnega bloka s platnico predstavljata tudi nalepljena spojna lista.

Za konservirano-restavrirano knjigo smo naredili še po meri izdelano zaščitno škatlo iz trajno obstojne lepenke, ki je namenjena trajni hrambi dragocenega arhivskega gradiva. Sestavljena je iz treh delov: iz spodnjega dela – škatle z izrezi za lažje rokovanje s knjigo, pokrova in hrbtnega dela, ki ju povezuje. Škatla je prevlečena s kakovostnim naravnim bombažnim platnom.

Konservirana-restavrirana knjiga je sedaj povezana v homogeno celoto in urejena za trajno hrambo. Z vidika trajnega ohranjanja slovenske kulturne dediščine je bilo s konservatorsko-restavratorskim posegom narejeno pomembno delo.

Iskalnik