Ministrstvo za notranje zadeve v vsakem primeru prošnje za mednarodno zaščito obravnava individualno in pri tem upošteva in presoja vse osebne okoliščine vsakega konkretnega prosilca. Dolžnost vsakega prosilca za mednarodno zaščito je, da v postopku čim bolj izčrpno in po resnici navede vse razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito.

Vsi prosilci so v skladu z 21. členom Zakona o mednarodni zaščiti pozvani k predložitvi vse dokumentacije in vseh razpoložljivih dokazov, s katerimi utemeljujejo svojo prošnjo, če jih imajo. Poudariti je treba, da večina prosilcev nima listinskih dokazov za svoje trditve in da to samo po sebi še ne pomeni, da bo njihova prošnja zavrnjena. V takem primeru ministrstvo presoja, ali je prosilec v postopku podal utemeljene razloge zakaj ni mogel predložiti dokazov. V tem primeru se utemeljenost prosilčevih razlogov za priznanje mednarodne zaščite presoja izključno na podlagi njegovih izjav, in sicer tako, da se najprej presoja t. i. notranja skladnost prosilčevih izjav, to pomeni njihova medsebojna skladnost, verodostojnost in verjetnost. Nato se presoja tudi t. i. zunanja skladnost, v sklopu katere se izjave posameznega prosilca, ki so v postopku ocenjene kot skladne in verodostojne, primerjajo z aktualnimi, relevantnimi, verodostojnimi in dostopnimi informacijami o izvorni državi. Informacije o izvorni državi morajo torej biti povezane z razlogi, ki jih prosilec navaja. Opredelitev mednarodne zaščite, preganjanja, resne škode, lastnosti preganjanja in njegovi subjekti ter subjekti zaščite ter obravnava in utemeljevanje razlogov za priznanje mednarodne zaščite in procesna pravila postopka, so del zakonodaje EU (Kvalifikacijska in Postopkovna direktiva), prenesene v Zakon o mednarodni zaščiti. Pri izvajanju postopkov se upoštevajo uveljavljeni mednarodni standardi vodenja postopkov. V vsakem individualnem postopku se upoštevajo vse relevantne okoliščine primera kot celota.

V ministrstvu zavračamo trditev o kakršnem koli nestrokovnem in politično motiviranem odločanju v postopkih priznanja mednarodne zaščite, kar velja tudi za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito državljanov Eritreje.

Ob tem še pojasnjujemo, da podatek o odstotku priznanja mednarodne zaščite za določeno izvorno državo ne vpliva na odločitev o konkretnem primeru, saj se vsaka prošnja, kot že pojasnjeno, obravnava individualno.

Od januarja 2020 je ministrstvo zavrnilo 18 prošenj eritrejskih državljanov, v štirih primerih pa je bil prosilcem priznan status begunca. 17 prosilcev je zoper odločitev ministrstva vložilo tožbo. Do danes je Upravno sodišče štiri tožbe zavrnilo in potrdilo odločitev ministrstva, štiri tožbe pa zavrglo. Trenutno je še devet zadev v odločanju na Upravnem sodišču.