Skoči do osrednje vsebine

Minister Koritnik ob občinskem prazniku občine Litija: »Naj bodo osnovna vodila še naprej sodelovanje, solidarnost in strpnost!«

Minister za javno upravo Boštjan Koritnik je danes nagovoril zbrane na slavnostni prireditvi ob občinskem prazniku Občine Litija in v družbi župana Francija Rokavca otvoril prenovljeno podružnično osnovno šolo Dole pri Litiji.

Minister je v govoru pohvalil delo lokalnih skupnosti v času epidemije, dotaknil se je tudi bližajočega se dneva državnosti in slovenske osamosvojitve, šolarkam in šolarjem pa je zaželel, da bi se nekoč, ko bodo starejši, z veseljem spominjali današnjega dne in vseh preostalih, ki jih bodo preživeli v šoli.

Prenova šole se je sicer izvajala po posameznih fazah; najprej kotlovnica, potem streha in energetska sanacija, letos še notranja rekonstrukcija s statičnimi ojačitvami in dokončanje zadnje zgornje etaže (mansarde) ter prizidkom za potrebe vrtca. V sklopu prenove je bila obnovljena tudi kuhinja, vse sanitarije, z zunanje strani pa je bilo prizidano tudi dvigalo, tako da so vse etaže dosegljive tudi gibalno oviranim. Šola je dobila tudi novo opremo.

Celoten nagovor ministra Koritnika (velja govorjena beseda)

Spoštovani Litijanke in Litijani

Spoštovani župan,

Spoštovani častni občanke in občani,

Drage sokrajanke in sokrajani,

Nekaj je v zraku. Lepega. Nežnega. Mimobežnega. Nekaj je v zraku.

Tako govorijo začetni verzi velikega Pavčka. In danes je res nekaj v zraku, nekaj lepega. Seveda, če odmislimo dež, ki nam vztrajno kvari junij, ki smo ga letos pričakali še toliko bolj veseli, kot verjetno kadarkoli prej v 29-letni zgodovini samostojne Slovenije. K osamosvojitvi se pozneje še vrnem, a pojdimo lepo po vrsti.

Danes mi je toplo pri srcu, ko vidim to izjemno lepo obnovljeno podružnično šolo. Prostor, kjer se in se bodo v prihodnje v še boljših pogojih rojevale nove ideje, pridobivala nova znanja, iskrile prve ljubezni, razlegali vzkliki veselja in kdaj tudi razočaranja ter, morda, bo v njej zrasla nova ministrica ali minister.

Ne bi si mogel zamisliti lepšega prvega slavnostnega nagovora v ministrski karieri. Doma. V občini, kjer se je vse začelo. Kjer sem kot »mulc« odkrival prve skrivnosti življenja, kjer sem odnašal kupe smeti iz gozdička za blokom, kot nadobudni rokometaš zadel prvo 7-metrovko, kjer sem v mamini trgovini s ponosom služil prve tolarje in ob tem pojedel preveč sladoleda – to se  mi pozna še danes – , kjer sem spoznal, da ima življenje vedno dve plati ter nenazadnje, od koder sem se kot najstnik prvič z vlakom odpravil v Ljubljano, ki je nato postala in ostala moj drugi dom. Kjer sedaj z veseljem odigram partijo taroka, igre, ki smo jo igrali mi vozači, če smo le našli soigralce.

Spoštovani zbrani,

Naj vam ob tej priložnosti tudi osebno iskreno čestitam ob našem občinskem prazniku, ki smo ga praznovali 16. junija. Na ta dan, leta 1981, so v Spodnji Slivni člani koordinacijskega odbora na podlagi strokovne izmere, ki jo je opravil tedanji Geodetski zavod, sprejeli celotni elaborat projekta geometričnega središča Slovenije (GEOSS), vključno z natančno izračunanimi podatki središča Slovenije. Ko me kdo vpraša, ali sem odšel v Ljubljano zato, ker je tam center dogajanja, vedno ponosno povem, da ne, ker srce Slovenije je v Litiji, v naših lepih Vačah. Bolj za šalo kot za res pa sem z Litijo simbolno povezan tudi tako, da svoj osebni praznik praznujem en dan pred občinskim praznikom.

Začetek letošnjega leta nam bo vsem verjetno še dolgo ostal v spominu. Žal ne zaradi kakšnega posebno pozitivnega dogodka. Soočili smo se z naravo in njenim opozorilom, da je naš odnos do življenja vse preveč mačehovski in do narave brezbrižen. Ulice naših mest in vasi so postale prazne, javno življenje se je skorajda ustavilo. Slovenija se je soočila z največjo preizkušnjo od njene osamosvojitve.

In v borbi proti epidemiji virusa Covid-19 so eno izmed ključnih vlog odigrale prav lokalne skupnosti, njihovo vodstvo in vi, spoštovane občanke in občani. Županje in župani so se z epidemijo korona virusa spopadli najbolj frontalno. Takoj po izbruhu epidemije so stvari vzeli v svoje roke, organizirali občinske štabe Civilne zaščite in začeli z uveljavljanjem ukrepov za zajezitev širjenja okužbe. Občanke in občani pa ste razumno upoštevali navodila in ukrepe ter s tem preprečili, da bi se virus preveč nenadzorovano širil. Ob tem pa seveda ne smemo pozabiti na marljive zdravstvene delavce. Vsem tudi s tega mesta še enkrat iskrena hvala.

Epidemija nas je do neke mere, pregovorno razdvojene Slovence, spet združila. Stopili smo skupaj, pomagali drug drugemu in spisali na tisoče drobnih zgodb ob prebiranju katerih smo lahko iskreno ponosni na naš čut za sočloveka in prav tako pregovorno solidarnost. Kupovanje osnovnih živilskih potreb za starejše sostanovalce v blokovskih naseljih, spontani glasbeni nastopi na balkonih, nebroj čudovitih zahvalnih gest za zdravstvene delavce in, to moram izpostaviti, požrtvovalni in predani študentje medicine v kriznem klicnem centru, ki je deloval prav pod okriljem Ministrstva za javno upravo. To so zgodbe, ki kažejo, da zmoremo in znamo.

In dejstvo je: Slovenija se je z epidemijo soočila dobro in učinkovito. To nam priznavajo tudi svetovni mediji. Morda to kdo nerad sliši, ampak k temu je zagotovo pripomogla tudi Vlada Republike Slovenije, s pripravo ukrepov in interventnih zakonskih podlag. Priznam, mogoče bi se dalo kaj storiti še bolje, a dejstvo je, da smo se vsi s tako situacijo srečali prvič, zato je bilo marsikdaj kakšen ukrep težko osmisliti tako, kot bi si vsi želeli.

Žal se prej omenjenega razdvajanja nismo mogli povsem znebiti niti v časih epidemije, ko so nekateri bolj kot na soočanje s situacijo gledali na kazalce v raziskavah javnega mnenja. To ni pripomoglo k soočanju z virusom, še manj je to državotvorna drža, o kateri se tako rado govori.

Prihodnji teden bomo obeležili 29 let, odkar smo ponosno spremljali dvigovanje slovenske zastave na Trgu Republike, v čast samostojni Republiki Sloveniji. Takrat smo nazadnje res stopili skupaj, vsi za enega, eden za vse. Tako, kot so to znali že dolski oglarji, ki so si pomagali pri »grasanju« in drugih opravkih okoli kope. Uspelo jim je zato, ker so zmogli biti povezani, tako kot smo znali in zmogli biti povezani v najbolj ključnih trenutkih naše samostojne, skupne poti. Po njej zdaj odločno in optimistično stopamo naprej. Stopimo v prihodnost, ki jo bomo povezani, z roko v roki, gradili za vse nas. Eden ob drugemu, eden za drugega.

Zato poskrbimo, da nas ne zadane še kakšna druga epidemija. Epidemija ideološkega razdeljevanja ali epidemija "vsegliharstva" in deljenja na "naše" in "vaše". Naj bodo osnovna vodila še naprej sodelovanje, solidarnost in strpnost.

Drage šolarke in šolarji,

Prepričan sem, da vam bo prenovljena šola, ob nesebični pomoči predanih učiteljic in učiteljev ter staršev še dodatno pomagala razvijati vaše talente. Prav v vsakem izmed vas se namreč skriva kak talent, morda s področja matematike, jezikov, družboslovja, naravoslovja, športa ali katerega drugega področja. Verjamem, da se boste nekoč, ko boste starejši, z veseljem spominjali tega dne in vseh preostalih, ki jih boste preživeli v šoli. Tako kot se jih z veseljem spominjam jaz. Želim vam, da se boste po nova znanja in prijateljstva z veseljem vsak dan varno odpravili v šolo in domov.

Spoštovane soobčanke in soobčani,

Nam vsem skupaj pa želim, da našo državo, delo ljudi in znanje postavimo za zgled zdravega razvoja za prihodnost  – ker to znamo in zmoremo. Vendar ne razdeljeni, temveč enotni!

Srečno Slovenija in srečno Litija. Ostanite zdravi in hvala za pozornost!

Iskalnik